Beogradu sva naredila krivico, ki sem jo brez težav pripravljena popravljati še kar nekaj poletij – obiskala sva ga za manj kot 24 ur. Avto s slovenskimi tablicami lahko v Beogradu prinaša tudi srečo: prijazna redarka tako lažje opazi vozilo dveh zmešanih turistov, ki jima je obljubila, da jima dve uri ne bo grenila življenja zaradi parkiranja na nepravem mestu. In kot prava zmešana turista iztekajočega časa nisva takoj izkoristila za iskanje nastanitve. Lepo vas prosim, kdo bo šel pa na pivo?! Na naključno najdeni agenciji sva kljub temu malce okajena našla apartma nekaj kilometrov proč. 10 minutk vožnje, morda 15, je zatrjevala dama na agenciji, in še zemljevid nama je dala. Oh, sem nemara pozabila omeniti, da nama je navigacijska naprava v avtu že kmalu za srbsko mejo pokazala sredinec? Ampak, saj ni kaj skrbeti, saj imava vendar zemljevid z označenim ciljem, kajne?
No, iskanje ulice z najinim apartmajem se je v resnici prelevilo v en tak mini izlet v otroštvo, ko sem med vsako tujo risanko doživela živčni zlom, ker so se podnapisi na zaslonu menjali prehitro, jaz pa še nisem znala dovolj hitro brati. S popolnoma istimi občutki nemoči sem se sedaj z zemljevidom v roki soočala pod težo Mladenovih vprašanj: “No, na kateri ulici sva zdaj? A? Daj no, zaviti moram, kje sva, kam naj grem? A ne bi morala biti tu nekje že tista črpalka, o kateri je govorila tista na agenciji? Kaj tole piše? Daj no, ti bereš cirilico, GLEJ!” Tale berem cirilico je v resnici ena mojih tistih malce presamozavestno zastavljenih trditev o sebi – družbo ji delajo še razumem rusko, obvladam vzvratno vožnjo, zdravo se prehranjujem in nikoli ne odneham. Med vožnjo po Beogradu sem tako v najboljšem primeru vedela, da sva na ulici, poimenovani po nekem maršalu, nekem carju, neki fronti, nekem knezu, nekem datumu, neki Jovanki ali nekem svetniku – drugi del imena ulice pa je vedno prehitro odbrzel mimo mene. Za tisti zemljevid, mimogrede, pa si upam trditi, da je bil izrisan v časih priseljevanja Slovanov, saj tista navidez prijazna in smiselna mreža ulic ni imela prav nobene povezave z dejanskim ustrojem mesta. Če ne verjamete meni, vprašajte Mladena, ki zna zemljevid obrniti prav, ali pa tistega prijaznega beograjskega taksista, ki se je najini agoniji le nasmehnil in naju prijazno odvedel do iskane ulice.
Na očetovo pobudo je bilo naslednji dan treba pozdraviti Jožeta, pa sva ga šla res. Bolj, ko sva se približevala Hiši cvetja, bolj je naraščalo število slovenskih avtomobilov, parkiranih ob cestah in na parkiriščih. Bližnja okolica Titove grobnice je z gostoto slovenskega življa spominjala na košček hrvaške obale, v vrsti pred blagajno z vstopnicami pa sem se počutila že kot na sejmu suhe robe. Kako naj si o Jožku in njegovem delu človek ustvari nepristransko in prizemljeno mnenje med sprehodom po histerično urejenem parku z njegovimi kipi, med ogledom razstave njegovih štafet in protokolarnih daril ter po srečanju z varnostnikom, ki je neko predrzno Slovenko, ki si je drznila stopiti v cvetlični nasad (ne, tokrat nisem bila jaz), na varno spodil z bojevitostjo in versko gorečnostjo samomorilskega napadalca? Kako naj objektivno ocenjujem obdobje tovarišev in tovarišic med razstavljenimi narodnimi nošami iz vseh jugoslovanskih pokrajin, ko pa za svojim hrbtom neprestano poslušam pridušene “Mater boga, al je biu rejs faj dejc!”, “Faaaak, dej me še tukile sliki, kok je pa kul tole, as vidla!”, “Hremo še hrob pohledat!” in podobne, skoraj izključno slovenske slavospeve? Saj bi upala, da mi bo pomagalo branje tistih dveh knjig o Titu, kupljenih na parkirišču, pa iz nekam preveč premetenega svetlikanja v prodajalčevih očeh sklepam, da ga je pri prodaji gnalo vse kaj drugega kot želja po moji razgledanosti.
V Makedoniji sem si hotela ogledati Ohrid in Kruševo (pustite mi ga, no, Toše Proeski je bil fantič na mestu in njegov grob ni kljub odsotnosti poblaznelega varnostnika vreden nič manj od Titovega), ogledala pa sem si prijazno nizek račun za solidno večerjo, lep sončni zahod in jato piščancev, ki si je za prečkanje neograjene avtoceste izbrala ravno trenutek, ko sva pripeljala mimo. V avtomobilu se je minuta molka v spomin tragično preminuli perutnini razvlekla skoraj čez celo državo. No, morda je k temu nekoliko pripomoglo dejstvo, da se je meni pričenjalo dremati, vrli voznik pa je razmišljal, ali bi se kje ustavil ali pa vseeno nadaljeval pot do naključno izbrane točke na grški obali. Zgodilo se je slednje.
V počitniško naselje sva prispela pozno zvečer in pričela kmalu obupavati nad tem, da bi ob taki uri našla še kakega budnega lastnika apartmaja, ki bi se bil pripravljen ukvarjati z nama. Spanje v avtu je bilo že skoraj potrjeno – treba je bilo le še obrniti avto in zapeljati na neko varno točko. Nekam, kjer ni piščancev, po možnosti.
Že tistole prej omenjeno obračanje pa nama tisti večer ni bilo usojeno, saj je na obrobju parkirišča avto obtičal v pesku. Pravzaprav je krivično trditi, da je zgolj obtičal – glede na njegovo trdovratno nepremičnost in neodzivnost na najino pritiskanje na plin, lastnoročno potiskanje in mile prošnje bi si upala trditi, da je v tisti pesek avto pognal korenine do globine vsaj treh metrov. Pomagalo ni niti izkopavanje brezupno zasutih koles, še manj podstavljanje vseh mogočih predmetov, ki bi lahko gumam nudili nekaj dodatnega oprijema. Pomagala ni, navsezadnje, niti brezmejna moč vsaj 2 metra visokega plečatega Makedonca, ki nama je ponudil pomoč in za katerega sem bila prepričana, da bo avto zmogel lastnoročno dvigniti iz primeža grških tal in ga v zraku še malo otresti, da ne bo tako umazan od peska. Na-a. Zadnja možnost je bila seveda vlečenje avta. Prijazni Martin Krpanovski je na prizorišče pripeljal svoj avto, Mladen pa je medtem z mojimi škarjicami za nohte odrezal naramnico svoje torbe za računalnik. V sili hudič … stoji ob strani in se ti smeje, ko se ti zasilna vlečna vrv strga dvakrat, preden končno obupaš. Očitno nama je bilo tistega večera dovoljeno izbrati možnost spanja v avtu, izbiro točne lokacije prenočevanja pa je avto nepreklicno vzel v svoje roke.
Da pa se v neznani državi z neznanim jezikom in povsem neznano pisavo ne bi počutila preveč odtujeno, so nama takoj po namestitvi na sedežih še kako znano uspavanko zapeli komarji. Tudi brenčanje grških komarjev brez vsakih podnapisov zveni kot zajedljiv “Pa zaspi, če moreš!” In spet sva na lastno pest posegala v favno balkanskih ekosistemov. Pobijanje prisrčnih piščancev te duhovno utrdi in tako ob pokolu komarjev med divjim preklinjanjem ne čustiš ničesar razen globinske utrujenosti. Končno sem jim priznala zmago in se z odejo v naročju s steklenim pogledom odpravila na plažo. Bila je še noč, morje je pomirjujoče bučalo, nekaj deset metrov stran je družbica tiho prepevala ob zvokih kitare in vse je kazalo, da lahko brezskrbno zaspim.
Kazalo že, kazalo.
(se nadaljuje)
Špelastični Blog 