“Marš! Zgin’! Zgin’ stran, prasica! Pa ___________ (vstavi poljubno psovko), ____________ (še eno), marš!”
Obmorska spokojnost, v kateri sem le pred kratkim potonila v spanec, se je razblinila neznano kam in na plaži sem nebogljeno ležala s približno tremi kilogrami peska v laseh, nekaj centimetrov od mojega obraza je ležalo par cigaretnih ogorkov, v moji nelagodni bližini pa sta se krvoločno in glasno borila dva potepuška psa. Mladen ju je uspel prepoditi, jaz pa sem po svoji jutranji navadi lepo počasi, po koščkih pričela sestavljati sliko tistega dne. Kje sem? Kdo sem? Od kod ves ta pesek? Od kod vsi ti psi? Kdo je neznanec, ki mi prijazno prigovarja, naj vstanem in me sprašuje, kako sem spala? Zakaj me obremenjuje s tako kompleksnimi vprašanji?
Ko sem si uspela odgovoriti na zadostno mero naštetih življenjskih ugank, sem se (z že omenjenim peskom v laseh, maskaro od prejšnjega dne in žlahtnim jutranjim zadahom) opotekajoč odpravila na lov za apartmajem. Že prejšnji večer mi je skupina Srbov dala vizitko svoje stanovanjske hiše in mi zaupala, da se zjutraj odpravljajo domov – soba bo tu torej zagotovo prosta! Očitno vsega hudega vajeni lastnik sploh ni znorel, ko sem ga s svojim trkanjem na vrata vrgla iz postelje. Iz brezštevilnih avtomobilov s srbskimi tablicami v naselju sem sklepala, da se bo v skrajnem primeru dalo v Grčiji priti čez tudi s srbščino (ali, v mojem primeru, s srbo-hrvaško-bosansko-dolenjsko-slovenščino), nisem pa si mislila, da bo slovanski jezikovni spekter na meniju tako hitro. Očitno tudi lastnik apartmaja ni ravno jutranji človek, saj je najin pogovor spominjal na tisto, kar sicer scefranih živcev poslušate, ko v sosednji sobi nekdo vsaki 2 sekundi zamenja TV kanal:
“I’m looking for a room!”
“OK! Em … plicate sjbski?”
“Da!”
“OK! Eeee … kuanti peršoni?”
Na tej točki sva oba obupala nad jezikovnim sporazumevanjem in se odločila, da bova vsako svojo misel od zdaj naprej ubesedila le še z dlanmi. Z iztegnjenima dvema prstoma sem v tistem trenutku tudi izgledala kot pravkar zbujen in temu primerno razpoložen dveletnik, lastnik pa je sledil mojemu zgledu in mi z ustreznim številom prstov sporočil, da se soba izprazni šele ob devetih, na roke pa sva preštela tudi dneve najinega bivanja in za to potrebne evre. To, da je do izpraznitve sobe manjkalo še kar nekaj časa, me v resnici ni motilo preveč – navsezadnje je bilo treba še nekako spraviti avto iz peska. V meni sta v tistem trenutku zabučala natanko dva nova vala južnoslovanskega besedišča – prvi za obrazložitev situacije, v kateri sva se z Mladenom znašla prejšnji večer, in drugi za milo prošnjo za pomoč. Lastnik je novico o najinem nasedlem avtu sprejel s kar malo preveč mladostniškega navdušenja. Izginil je za vogal hiše in se kmalu vrnil z dvema lopatama, ju vrgel v prtljažnik avta (kjer se je nahajalo tudi raznotero drugo orodje, iz česar je bilo sklepati, da neukih turistov iz peska nikakor ne bo vlekel prvič) in že sva se peljala na parkirišče, kjer je najin avto še vedno tičal v pesku. Lastnikova samozavest ni bila hlinjena – ko sem se iz bližnje trgovine vrnila oborožena z jagodnim izborom najbolj nezdrave hrane ter hladnim pivom, je avto v vsej svoji veličastni umazanosti res že ponosno stal na parkirišču pred apartmajem.
Naslednjih nekaj dni se je pod vplivom visokih temperatur, celotnega preizkušenega nabora grških piv ter omotice od blažje zastrupitve z vodo iz pipe združilo v en sam dolg, sončen dan. V svetlem kolažu iz koščkov najine takrat še svetle polti, peska na plaži, feta sira v solati in pene pa vrhu piva so se občasne črne packe pojavljale le v obliki prefinjene pasivne agresivnosti, ki jo Grki kažejo do Makedoncev. Najin ponosno grški gazda se je ob stiku z makedonsko turistko iz vedno dobrohotno nasmejane sredozemske različice Dedka Mraza prelevil v nekaj, kar je še najbolj spominjalo na neprespanega, sestradanega in mačkastega volkodlaka. Na njeno povpraševanje po prosti sobi se je odzval, kot da ga obtožuje trgovanja z mladoletnimi sužnji, in tudi naju je izčrpno poučil o vsesplošni manjvrednosti Makedoncev. Na poti na plažo si lahko brez pretiranega iskanja naštel vsaj 5 avtov, ki so imeli oznako MK (in še dobršen del avta, tako, za dobro jutro) prekrit s sprejem. Aleksander Veliki bi medlel od zadovoljstva in ponosa, zagotovo!
Po petih dneh sva hrustljavo zapečena še zadnjič zabredla v mešanico tople vode, peska in umetelnih šopkov morske trave ter nadaljevala pot. Čakala sta naju Albanija in Črna gora, nekje v daljavi pa morda tudi mehkejša postelja od tiste, na kateri sva svoji medenici dodobra okrušila v Grčiji. Avto se je šele po nekaj kilometrih na cesti otresel vsega peska in nehal divje potresavati in tako sva lahko v mirni vožnji uživala vse do albanske meje. Od tam naprej pa peska med deli podvozja ter na gumah v resnici nisva več potrebovala – avto se je divje tresel na premišljeno izdelanem poligonu, kjer so se izmenjavale zaplate zdelanega asfalta ter makadamski predeli, za dodatno mero razburljivosti pa so poskrbeli vsaj 20 cm visoki (ali globoki) prehodi med tema dvema tipoma vozišča. Za še bolj adrenalina željne ima Albanija še nemalo drobnih presenečenj – preizkusite se lahko v vijuganju med dokaj zahtevno razporejenimi osli, kravami, kozami in ovcami na cesti, za dodatno (in največjo) mero nepredvidljivosti pa poskrbijo njihovi pastirji. V bolj naseljenih predelih je priljubljena tudi igra, ki tudi najbolj izkušenim predstavlja izziv za njihove reflekse in vero v človeštvo nasploh – igri se reče Kdo zbije manj mater z majhnimi otroki, ki cesto običajno prečkajo brez še tako subtilno nakazane namere. Malce dolgo in za izgovarjanje zamudno ime, vem, a med čakanjem na čredo konj, ki se ne morejo odločiti, kaj bi sami s seboj sredi ceste, minevanje časa nekako izgubi svojo siceršnjo podobo.
Vem, veeeeeem, da je Albanija v resnici še vse kaj več kot labirint kaosa, občasno prekinjen le z zadrževanjem diha med praznjenjem mehurja na umazanem stranišču na štrbunk ter s preklinjanjem ob visokih cenah goriva (ki so, kot nama je bilo razodeto kasneje, posebno darilo turistom, saj za domačine bojda velja povsem drug cenik). Kot bi se nama hotela opravičiti za vse prestano gorje, je Albanija z vsakim kilometrom pred črnogorsko mejo kazala svojo očarljivejšo plat. Poslednji pozdrav nama je z najine desne poslal grad Rozafa, jaz pa sem očetu že neučakano pisala SMS, da sva sedaj pa že skoraj v državi, kjer je služil vojsko. Črna gora jes malena, al je časna i poštena, se je glasil njegov odgovor. Kako je s častjo, ne vem, so naju pa že kmalu za mejo pošteno nahranili, po neskončnem (nenačrtovanem, seveda) blodenju po vijugah Kotorskega zaliva pa sem resno podvomila tudi v tistole majhnost Črne gore. Samo lepoti Boke Kotorske se lahko zahvalimo, da vrli voznik od nejevere ni besno zapeljal v morje in se tako izognil soočenjem s soudeleženci v prometu na 70 cm ali manj široki obmorski cesti.
Kar nekaj črnogorskih obmorskih krajev naju je tako očaralo, da sva se tja vrnila še enkrat. Ne, še vedno nedelujoča navigacijska naprava ni imela nič s tem, prosim vas lepo. Žal mi je le, da se nisva dvakrat peljala tudi mimo table z imenom rta Skoči Djevojka. Legenda o izvoru imena sicer ni prav nič zabavna (ob predpostavki, da vas ne zabavajo zgodbe o dekliških samomorih zaradi vnaprej dogovorjenih zakonov), kar pa me v nebrzdani počitniški razigranosti najbrž ne bi ustavilo pri fotografiranju ob tabli. Budva se ni imela časa ukvarjati z nama, ker je bila prezaposlena s približno pol milijarde turistov (številka odstopa največ za 3,5 turista, prisežem), ki so do zadnjega kotička napolnjevali njeno obalo, nad nama pa je za tisti dan obupalo tudi sonce in naveličano zašlo. To pa je pomenilo še eno noč pod zvezdami, v štirikolesnem hotelu z dvema utrujenima zvezdicama.
(se nadaljuje)
Špelastični Blog 