Balkanalije, 4. del (zadnji, mimogrede)

Od nekdaj se rada hvalim s svojim trdnim spancem, a med spanjem poleg prometne ceste malce pred Dubrovnikom celo jaz nisem mogla ignorirati hrupa, ki so ga povzročali mimovozeči tovornjaki. Da vseeno trmasto obranim svoj neprebojni sen: v resnici se nisem tekom celotne noči povsem prebudila niti enkrat, zato pa so mi tovornjaki vozili naravnost skozi sanje in me tako motili med pripravljanjem sadne kupe v družbi Oprah in šivanjem zaves ob spremljavi dunajskih filharmonikov. Nič čudnega torej, da sem jutranji razgled na dubrovniško obzidje sprejela nekoliko ravnodušno – še nekaj ur pred tem pa bi bila za le-tega pripravljena žrtvovati vsaj kako okončino.

Na jutranjo kavo je tokrat vabila Marija v daljnjem Međugorju. Lokacija, za katero sva se v resnici odločila bolj na prigovarjanje Mladenovih sorodnikov, kot iz lastne verske gorečnosti, se je vseeno izkazala za vredno ogleda. Ker se nama je pot do slovitega romarskega središča zdela premalo jasno označena, sva se odločila za pot povprašati domačina na avtobusni postaji, ki pa nama je namesto napotka ponudil kar interaktivno vodenje do same cerkve – v zameno za prevoz na lice mesta, seveda. Povedal nama je, da si kruh služi s prodajo svetinjic in druge verske instrumentacije na stojnici, meni pa je pred očmi vstal spomin na neko davno poletje, ko sem v družbi prijateljice v podobni stojnici delala na slikoviti Novi Štifti. Mala romska deteca so me sistematično hodila spraševati neumnosti tipa Koliko je ura, Kako ti je ime in A ‘maš kej rada Marijo, medtem pa so mali obeski s šokirano Marijo in razočaranim Jezusom kot za stavo izginjali v njihovih žepih – vsak poskus preprečevanja kraje je v najboljšem primeru vodil v ogorčene Jaz, da kradem?! Jaz, gospa? Kako si lahko taka?!, v najslabšem pa do še številnejših izginulih svetih predmetčičev, saj se ni bilo mogoče obenem soočati z malim prestopnikom in bdeti nad stojnico.

Ker sva Međugorje obiskala na nek povsem neposvečen datum in še precej zgodaj dopoldne, nisem mogla videti, če se najin sopotnik med delom nemara sooča s podobnimi težavami. Predstavljam si lahko le, da se je ob njegovi stojnici po vsej verjetnosti dalo nakrasti še znatno več – gospod nama je avto v manj kot petnajstih minutah vožnje namreč požlahtnil z vonjem po nekem bržkone prvovrstnem žganju, ki pa na njegove sposobnosti usmerjanja le ni imelo prehudega vpliva. Kaj kmalu smo namreč prispeli naravnost do prvih jasnih znakov, da se približujemo svetemu kraju: v prvi fazi verske ekstaze sem se znašla že ob pogledu na butik z zapeljivimi kopalkami v izložbi, v še večjem zanosu sem obnemela ob uzrtju drogerije DM, pred trgovino S’Oliver pa se vnebovzetju enostavno ni več kazalo upirati.

Kljub vsemu zabavljanju na račun najine ne ravno značilne izbire postojanke pa sva se trudila zunaj avta dajati vtis civiliziranih obiskovalcev. K temu vtisu je spadala tudi spodobna oprava, na kar so naju pomenljivo opozarjale table s prečrtanimi prekratkimi hlačami in majicami brez rokavov, ali, bolje rečeno, s prečrtanimi točno tistimi oblačili, ki sem jih imela v tistem trenutku na sebi. Da s svojimi sramežljivo zagorelimi bedresci ne bi vznemirjala poštenih ljudi, sem se podala k avtu, da se preoblečem. Med odpiranjem prtljažnika sem se v zadnji milisekundi zavedla, kaj vse ta skriva, a bilo je že prepozno – skupinico mimoidočih je s kupa prtljage z značilno gesto pozdravljal sam tovariš Tito, upodobljen na naslovnicah obeh knjig, kupljenih v Beogradu. Nisem se želela prepričati, da so mu mimoidoči odzdravili, saj sem bila prezaposlena z upiranjem pogleda v tla in kobacanjem na sedeže, kjer sem se končno oblekla kraju primerno.

Na poti proti Mostarju sva se peljala skozi vasico Kruševo, kar še dandanes služi kot neusahljiv vir zbadanja v slogu “Saj si rekla, da hočeš obiskati Kruševo! Tega, da zahtevaš točno tisto Kruševo s Toševim grobom, pač nisi posebej izpostavila!” Na srečo je bil vsaj Mostar tisti pravi, z mostom, in ne kaka miniaturna različica brez spremljajočih čudes. Poleg mosta lahko med čudesa Mostarja štejemo še vrtoglave cene ražnjičev, hipnotično zelenkasto modrino Neretve ter natakarja, ki je ponujeno kreditno kartico nonšalantno zavrnil z obrazložitvijo, da jim nekako ni do plačevanja tistihle nadležno obveznih davkov in da veliko raje sprejemajo gotovino.

Po ulicah starega Mostarja bi brez večjih težav blodila še vsaj kak teden, a za popoln dan je bilo treba uresničiti še zadnjega od zadanih načrtov: namakanje nog v Kvarnerju. Na mejnem prehodu na poti na Hrvaško sva bila priča prizoru, kateremu sva se privoščljivo hihitala še dobršen del dneva. V krajši stoječi koloni pred prehodom je pred nama stal megalomanski avto z nemškimi tablicami in svojo mogočno senco metal na vsaj polovico Bosne. Ob cesti je stala stojnica s sadjem, prodajalec pa je kljub neformalni majici, kratkim hlačam in japonkam s svojimi črnimi sončnimi očali, impozantno postavo, prekrižanimi rokami ter izrazom razdraženega bika izgledal kot varnostnik ob ________________ (vstavi ime poljubnega ljubljanskega lokala). Zadnje steklo prej omenjenega avta se je na videz nedolžno spustilo za nekaj centimetrov in iz reže je na cesto kljubovalno padel ovojni papir sladoleda.

Oprijela sem se držala na notranji strani vrat, misleč, da ta ekološki in bontonski lapsus čudežno sovpada s kakim manjšim potresom, v resnici pa je šlo za počasne, a odločne korake prodajalca, ki se je z nespremenjenim izrazom na obrazu podal proti avtu. Pričakovala sem, da bo avto lahkotno prevrnil na bok ali z natačno odmerjenim udarcem skozi šipo vsaj začasno onesposobil nesramneža s sladoledom. Gospod pa je z živce parajočo mirnostjo le pobral nesrečni odpadek in ga hladnokrvno zataknil za brisalec avta. Z Mladenom sva veličastni prizor opazovala pri odprtih oknih, kar je pomenilo, da je okoljevarstveni heroj lahko zlahka slišal najin aplavz, ki sva mu ga odmerila povsem spontano, ne da bi se pred tem sploh spogledala. Ni sicer izgledalo, da bi ga najine ovacije motile, je pa kljub temu ohranil hladen izraz na obraz – najbrž nama v opozorilo, da naj si nikar ne dovoliva česa podobnega, saj bi najin znatno manjši avto od nemške zverine lahko pomendral med palcem in kazalcem. Iz nemškega avta je čez kako minuto s povešeno arijsko glavico zlezel fantič in odpadek skesano snel izza brisalca. To je bil jasen znak, da je pravici zadoščeno, in lahko smo nadaljevali pot.

Vožnja po avtocesti v smeri Krka je minila v znamenju dremanja, navduševanja nad malimi oglasi na eni izmed hrvaških radijskih postaj ter zardevajočega spogledovanja s tablami za Plitvička jezera. Iz tega spogledovanja ni bilo nič, sva pa zato z nemalo veselja pozdravila navigacijsko napravo, ki se je zbudila iz nekaj držav trajajočega spanca in naju je, očitno še ne povsem prebujena, do Krčkega mosta peljala po na videz neskončnih lovskih poteh z vedno bolj grozečimi opozorilnimi tablami s sličicami medvedov. Na Krku je sledilo še sklepno dejanje večdnevnih obiskov pri Mladenovih sorodnikih – z nalezljivim smehom naju je pozdravil njegov boter in nama v zadnjih dneh najinega dopusta nudil praktično vse, kar je na morju nujno potrebno. Prenočišče, rakija, tuš, rakija, obveščanje o vremenskih spremembah, rakija, domača hrana, rakija, parkirni prostor, rakija, razvedrilo – ne, prav ničesar ni manjkalo. Čeprav boter Alojzije daje vtis, da bi s svojo dobrovoljnostjo lahko topil ledenike in sibirske stepe spreminjal v razcvetele travnike s toplimi vetrci, pa mu na zadnji dan najinega dopusta vseeno ni uspelo ogreti morja. Voda je bila namreč kljub žgočemu soncu mrzla celo po mojih kriterijih, je pa zato maratonski pogovor z vojvodinskim parom na sosednji brisači potekal brez preštevilnih premorov za kopanje.

Naslednjega dne sva ob zori krenila proti domu. V načrtu sva imela še nekaj nakupov in obisk prijateljice v Kočevju, vendar si je navigacijska naprava pridržala pravico do labodjega speva in naju zapeljala na še poslednje blodenje po gozdnih cestah brez oznak ali kakršnih koli znakov človeške prisotnosti v zadnjem desetletju. Svoje okolice sva se povsem zagotovo zavedla šele malce pred Ribnico, kjer pa sva se po skoraj 3500 km varno prevoženih poti na nepredvidljivem Balkanu komajda izognila trčenju z domačinom, ki se med svojo refleksno pogojeno vožnjo po rodni Ribnici ni pustil zmotiti malenkostim, kot so soudeleženci v prometu. V avtu je zabučalo od vseh psovk, ki sva jih v zadnjih dveh tednih pobrala iz jezikovne zakladnice nekdanje Jugoslavije, in dopust se je počasi končal.

Naslednje leto greva še en krog, z drugimi postojankami. Kruševo mi tokrat ne ubeži.

This entry was posted in Po svetu. Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s