Balkanalije, 4. del (zadnji, mimogrede)

Od nekdaj se rada hvalim s svojim trdnim spancem, a med spanjem poleg prometne ceste malce pred Dubrovnikom celo jaz nisem mogla ignorirati hrupa, ki so ga povzročali mimovozeči tovornjaki. Da vseeno trmasto obranim svoj neprebojni sen: v resnici se nisem tekom celotne noči povsem prebudila niti enkrat, zato pa so mi tovornjaki vozili naravnost skozi sanje in me tako motili med pripravljanjem sadne kupe v družbi Oprah in šivanjem zaves ob spremljavi dunajskih filharmonikov. Nič čudnega torej, da sem jutranji razgled na dubrovniško obzidje sprejela nekoliko ravnodušno – še nekaj ur pred tem pa bi bila za le-tega pripravljena žrtvovati vsaj kako okončino.

Na jutranjo kavo je tokrat vabila Marija v daljnjem Međugorju. Lokacija, za katero sva se v resnici odločila bolj na prigovarjanje Mladenovih sorodnikov, kot iz lastne verske gorečnosti, se je vseeno izkazala za vredno ogleda. Ker se nama je pot do slovitega romarskega središča zdela premalo jasno označena, sva se odločila za pot povprašati domačina na avtobusni postaji, ki pa nama je namesto napotka ponudil kar interaktivno vodenje do same cerkve – v zameno za prevoz na lice mesta, seveda. Povedal nama je, da si kruh služi s prodajo svetinjic in druge verske instrumentacije na stojnici, meni pa je pred očmi vstal spomin na neko davno poletje, ko sem v družbi prijateljice v podobni stojnici delala na slikoviti Novi Štifti. Mala romska deteca so me sistematično hodila spraševati neumnosti tipa Koliko je ura, Kako ti je ime in A ‘maš kej rada Marijo, medtem pa so mali obeski s šokirano Marijo in razočaranim Jezusom kot za stavo izginjali v njihovih žepih – vsak poskus preprečevanja kraje je v najboljšem primeru vodil v ogorčene Jaz, da kradem?! Jaz, gospa? Kako si lahko taka?!, v najslabšem pa do še številnejših izginulih svetih predmetčičev, saj se ni bilo mogoče obenem soočati z malim prestopnikom in bdeti nad stojnico.

Ker sva Međugorje obiskala na nek povsem neposvečen datum in še precej zgodaj dopoldne, nisem mogla videti, če se najin sopotnik med delom nemara sooča s podobnimi težavami. Predstavljam si lahko le, da se je ob njegovi stojnici po vsej verjetnosti dalo nakrasti še znatno več – gospod nama je avto v manj kot petnajstih minutah vožnje namreč požlahtnil z vonjem po nekem bržkone prvovrstnem žganju, ki pa na njegove sposobnosti usmerjanja le ni imelo prehudega vpliva. Kaj kmalu smo namreč prispeli naravnost do prvih jasnih znakov, da se približujemo svetemu kraju: v prvi fazi verske ekstaze sem se znašla že ob pogledu na butik z zapeljivimi kopalkami v izložbi, v še večjem zanosu sem obnemela ob uzrtju drogerije DM, pred trgovino S’Oliver pa se vnebovzetju enostavno ni več kazalo upirati.

Kljub vsemu zabavljanju na račun najine ne ravno značilne izbire postojanke pa sva se trudila zunaj avta dajati vtis civiliziranih obiskovalcev. K temu vtisu je spadala tudi spodobna oprava, na kar so naju pomenljivo opozarjale table s prečrtanimi prekratkimi hlačami in majicami brez rokavov, ali, bolje rečeno, s prečrtanimi točno tistimi oblačili, ki sem jih imela v tistem trenutku na sebi. Da s svojimi sramežljivo zagorelimi bedresci ne bi vznemirjala poštenih ljudi, sem se podala k avtu, da se preoblečem. Med odpiranjem prtljažnika sem se v zadnji milisekundi zavedla, kaj vse ta skriva, a bilo je že prepozno – skupinico mimoidočih je s kupa prtljage z značilno gesto pozdravljal sam tovariš Tito, upodobljen na naslovnicah obeh knjig, kupljenih v Beogradu. Nisem se želela prepričati, da so mu mimoidoči odzdravili, saj sem bila prezaposlena z upiranjem pogleda v tla in kobacanjem na sedeže, kjer sem se končno oblekla kraju primerno.

Na poti proti Mostarju sva se peljala skozi vasico Kruševo, kar še dandanes služi kot neusahljiv vir zbadanja v slogu “Saj si rekla, da hočeš obiskati Kruševo! Tega, da zahtevaš točno tisto Kruševo s Toševim grobom, pač nisi posebej izpostavila!” Na srečo je bil vsaj Mostar tisti pravi, z mostom, in ne kaka miniaturna različica brez spremljajočih čudes. Poleg mosta lahko med čudesa Mostarja štejemo še vrtoglave cene ražnjičev, hipnotično zelenkasto modrino Neretve ter natakarja, ki je ponujeno kreditno kartico nonšalantno zavrnil z obrazložitvijo, da jim nekako ni do plačevanja tistihle nadležno obveznih davkov in da veliko raje sprejemajo gotovino.

Po ulicah starega Mostarja bi brez večjih težav blodila še vsaj kak teden, a za popoln dan je bilo treba uresničiti še zadnjega od zadanih načrtov: namakanje nog v Kvarnerju. Na mejnem prehodu na poti na Hrvaško sva bila priča prizoru, kateremu sva se privoščljivo hihitala še dobršen del dneva. V krajši stoječi koloni pred prehodom je pred nama stal megalomanski avto z nemškimi tablicami in svojo mogočno senco metal na vsaj polovico Bosne. Ob cesti je stala stojnica s sadjem, prodajalec pa je kljub neformalni majici, kratkim hlačam in japonkam s svojimi črnimi sončnimi očali, impozantno postavo, prekrižanimi rokami ter izrazom razdraženega bika izgledal kot varnostnik ob ________________ (vstavi ime poljubnega ljubljanskega lokala). Zadnje steklo prej omenjenega avta se je na videz nedolžno spustilo za nekaj centimetrov in iz reže je na cesto kljubovalno padel ovojni papir sladoleda.

Oprijela sem se držala na notranji strani vrat, misleč, da ta ekološki in bontonski lapsus čudežno sovpada s kakim manjšim potresom, v resnici pa je šlo za počasne, a odločne korake prodajalca, ki se je z nespremenjenim izrazom na obrazu podal proti avtu. Pričakovala sem, da bo avto lahkotno prevrnil na bok ali z natačno odmerjenim udarcem skozi šipo vsaj začasno onesposobil nesramneža s sladoledom. Gospod pa je z živce parajočo mirnostjo le pobral nesrečni odpadek in ga hladnokrvno zataknil za brisalec avta. Z Mladenom sva veličastni prizor opazovala pri odprtih oknih, kar je pomenilo, da je okoljevarstveni heroj lahko zlahka slišal najin aplavz, ki sva mu ga odmerila povsem spontano, ne da bi se pred tem sploh spogledala. Ni sicer izgledalo, da bi ga najine ovacije motile, je pa kljub temu ohranil hladen izraz na obraz – najbrž nama v opozorilo, da naj si nikar ne dovoliva česa podobnega, saj bi najin znatno manjši avto od nemške zverine lahko pomendral med palcem in kazalcem. Iz nemškega avta je čez kako minuto s povešeno arijsko glavico zlezel fantič in odpadek skesano snel izza brisalca. To je bil jasen znak, da je pravici zadoščeno, in lahko smo nadaljevali pot.

Vožnja po avtocesti v smeri Krka je minila v znamenju dremanja, navduševanja nad malimi oglasi na eni izmed hrvaških radijskih postaj ter zardevajočega spogledovanja s tablami za Plitvička jezera. Iz tega spogledovanja ni bilo nič, sva pa zato z nemalo veselja pozdravila navigacijsko napravo, ki se je zbudila iz nekaj držav trajajočega spanca in naju je, očitno še ne povsem prebujena, do Krčkega mosta peljala po na videz neskončnih lovskih poteh z vedno bolj grozečimi opozorilnimi tablami s sličicami medvedov. Na Krku je sledilo še sklepno dejanje večdnevnih obiskov pri Mladenovih sorodnikih – z nalezljivim smehom naju je pozdravil njegov boter in nama v zadnjih dneh najinega dopusta nudil praktično vse, kar je na morju nujno potrebno. Prenočišče, rakija, tuš, rakija, obveščanje o vremenskih spremembah, rakija, domača hrana, rakija, parkirni prostor, rakija, razvedrilo – ne, prav ničesar ni manjkalo. Čeprav boter Alojzije daje vtis, da bi s svojo dobrovoljnostjo lahko topil ledenike in sibirske stepe spreminjal v razcvetele travnike s toplimi vetrci, pa mu na zadnji dan najinega dopusta vseeno ni uspelo ogreti morja. Voda je bila namreč kljub žgočemu soncu mrzla celo po mojih kriterijih, je pa zato maratonski pogovor z vojvodinskim parom na sosednji brisači potekal brez preštevilnih premorov za kopanje.

Naslednjega dne sva ob zori krenila proti domu. V načrtu sva imela še nekaj nakupov in obisk prijateljice v Kočevju, vendar si je navigacijska naprava pridržala pravico do labodjega speva in naju zapeljala na še poslednje blodenje po gozdnih cestah brez oznak ali kakršnih koli znakov človeške prisotnosti v zadnjem desetletju. Svoje okolice sva se povsem zagotovo zavedla šele malce pred Ribnico, kjer pa sva se po skoraj 3500 km varno prevoženih poti na nepredvidljivem Balkanu komajda izognila trčenju z domačinom, ki se med svojo refleksno pogojeno vožnjo po rodni Ribnici ni pustil zmotiti malenkostim, kot so soudeleženci v prometu. V avtu je zabučalo od vseh psovk, ki sva jih v zadnjih dveh tednih pobrala iz jezikovne zakladnice nekdanje Jugoslavije, in dopust se je počasi končal.

Naslednje leto greva še en krog, z drugimi postojankami. Kruševo mi tokrat ne ubeži.

Advertisements
Objavljeno v Po svetu | Komentiraj

Balkanalije, 3. del

“Marš! Zgin’! Zgin’ stran, prasica! Pa ___________ (vstavi poljubno psovko), ____________ (še eno), marš!”

Obmorska spokojnost, v kateri sem le pred kratkim potonila v spanec, se je razblinila neznano kam in na plaži sem nebogljeno ležala s približno tremi kilogrami peska v laseh, nekaj centimetrov od mojega obraza je ležalo par cigaretnih ogorkov, v moji nelagodni bližini pa sta se krvoločno in glasno borila dva potepuška psa. Mladen ju je uspel prepoditi, jaz pa sem po svoji jutranji navadi lepo počasi, po koščkih pričela sestavljati sliko tistega dne. Kje sem? Kdo sem? Od kod ves ta pesek? Od kod vsi ti psi? Kdo je neznanec, ki mi prijazno prigovarja, naj vstanem in me sprašuje, kako sem spala? Zakaj me obremenjuje s tako kompleksnimi vprašanji?

Ko sem si uspela odgovoriti na zadostno mero naštetih življenjskih ugank, sem se (z že omenjenim peskom v laseh, maskaro od prejšnjega dne in žlahtnim jutranjim zadahom) opotekajoč odpravila na lov za apartmajem. Že prejšnji večer mi je skupina Srbov dala vizitko svoje stanovanjske hiše in mi zaupala, da se zjutraj odpravljajo domov – soba bo tu torej zagotovo prosta! Očitno vsega hudega vajeni lastnik sploh ni znorel, ko sem ga s svojim trkanjem na vrata vrgla iz postelje. Iz brezštevilnih avtomobilov s srbskimi tablicami v naselju sem sklepala, da se bo v skrajnem primeru dalo v Grčiji priti čez tudi s srbščino (ali, v mojem primeru, s srbo-hrvaško-bosansko-dolenjsko-slovenščino), nisem pa si mislila, da bo slovanski jezikovni spekter na meniju tako hitro. Očitno tudi lastnik apartmaja ni ravno jutranji človek, saj je najin pogovor spominjal na tisto, kar sicer scefranih živcev poslušate, ko v sosednji sobi nekdo vsaki 2 sekundi zamenja TV kanal:

“I’m looking for a room!”

“OK! Em … plicate sjbski?”

“Da!”

“OK! Eeee … kuanti peršoni?”

Na tej točki sva oba obupala nad jezikovnim sporazumevanjem in se odločila, da bova vsako svojo misel od zdaj naprej ubesedila le še z dlanmi. Z iztegnjenima dvema prstoma sem v tistem trenutku tudi izgledala kot pravkar zbujen in temu primerno razpoložen dveletnik, lastnik pa je sledil mojemu zgledu in mi z ustreznim številom prstov sporočil, da se soba izprazni šele ob devetih, na roke pa sva preštela tudi dneve najinega bivanja in za to potrebne evre. To, da je do izpraznitve sobe manjkalo še kar nekaj časa, me v resnici ni motilo preveč – navsezadnje je bilo treba še nekako spraviti avto iz peska. V meni sta v tistem trenutku zabučala natanko dva nova vala južnoslovanskega besedišča – prvi za obrazložitev situacije, v kateri sva se z Mladenom znašla prejšnji večer, in drugi za milo prošnjo za pomoč. Lastnik je novico o najinem nasedlem avtu sprejel s kar malo preveč mladostniškega navdušenja. Izginil je za vogal hiše in se kmalu vrnil z dvema lopatama, ju vrgel v prtljažnik avta (kjer se je nahajalo tudi raznotero drugo orodje, iz česar je bilo sklepati, da neukih turistov iz peska nikakor ne bo vlekel prvič) in že sva se peljala na parkirišče, kjer je najin avto še vedno tičal v pesku. Lastnikova samozavest ni bila hlinjena – ko sem se iz bližnje trgovine vrnila oborožena z jagodnim izborom najbolj nezdrave hrane ter hladnim pivom, je avto v vsej svoji veličastni umazanosti res že ponosno stal na parkirišču pred apartmajem.

Naslednjih nekaj dni se je pod vplivom visokih temperatur, celotnega preizkušenega nabora grških piv ter omotice od blažje zastrupitve z vodo iz pipe združilo v en sam dolg, sončen dan. V svetlem kolažu iz koščkov najine takrat še svetle polti, peska na plaži, feta sira v solati in pene pa vrhu piva so se občasne črne packe pojavljale le v obliki prefinjene pasivne agresivnosti, ki jo Grki kažejo do Makedoncev. Najin ponosno grški gazda se je ob stiku z makedonsko turistko iz vedno dobrohotno nasmejane sredozemske različice Dedka Mraza prelevil v nekaj, kar je še najbolj spominjalo na neprespanega, sestradanega in mačkastega volkodlaka. Na njeno povpraševanje po prosti sobi se je odzval, kot da ga obtožuje trgovanja z mladoletnimi sužnji, in tudi naju je izčrpno poučil o vsesplošni manjvrednosti Makedoncev. Na poti na plažo si lahko brez pretiranega iskanja naštel vsaj 5 avtov, ki so imeli oznako MK (in še dobršen del avta, tako, za dobro jutro) prekrit s sprejem. Aleksander Veliki bi medlel od zadovoljstva in ponosa, zagotovo!

Po petih dneh sva hrustljavo zapečena še zadnjič zabredla v mešanico tople vode, peska in umetelnih šopkov morske trave ter nadaljevala pot. Čakala sta naju Albanija in Črna gora, nekje v daljavi pa morda tudi mehkejša postelja od tiste, na kateri sva svoji medenici dodobra okrušila v Grčiji. Avto se je šele po nekaj kilometrih na cesti otresel vsega peska in nehal divje potresavati in tako sva lahko v mirni vožnji uživala vse do albanske meje. Od tam naprej pa peska med deli podvozja ter na gumah v resnici nisva več potrebovala – avto se je divje tresel na premišljeno izdelanem poligonu, kjer so se izmenjavale zaplate zdelanega asfalta ter makadamski predeli, za dodatno mero razburljivosti pa so poskrbeli vsaj 20 cm visoki (ali globoki) prehodi med tema dvema tipoma vozišča. Za še bolj adrenalina željne ima Albanija še nemalo drobnih presenečenj – preizkusite se lahko v vijuganju med dokaj zahtevno razporejenimi osli, kravami, kozami in ovcami na cesti, za dodatno (in največjo) mero nepredvidljivosti pa poskrbijo njihovi pastirji. V bolj naseljenih predelih je priljubljena tudi igra, ki tudi najbolj izkušenim predstavlja izziv za njihove reflekse in vero v človeštvo nasploh – igri se reče Kdo zbije manj mater z majhnimi otroki, ki cesto običajno prečkajo brez še tako subtilno nakazane namere. Malce dolgo in za izgovarjanje zamudno ime, vem, a med čakanjem na čredo konj, ki se ne morejo odločiti, kaj bi sami s seboj sredi ceste, minevanje časa nekako izgubi svojo siceršnjo podobo.

Vem, veeeeeem, da je Albanija v resnici še vse kaj več kot labirint kaosa, občasno prekinjen le z zadrževanjem diha med praznjenjem mehurja na umazanem stranišču na štrbunk ter s preklinjanjem ob visokih cenah goriva (ki so, kot nama je bilo razodeto kasneje, posebno darilo turistom, saj za domačine bojda velja povsem drug cenik). Kot bi se nama hotela opravičiti za vse prestano gorje, je Albanija z vsakim kilometrom pred črnogorsko mejo kazala svojo očarljivejšo plat. Poslednji pozdrav nama je z najine desne poslal grad Rozafa, jaz pa sem očetu že neučakano pisala SMS, da sva sedaj pa že skoraj v državi, kjer je služil vojsko. Črna gora jes malena, al je časna i poštena, se je glasil njegov odgovor. Kako je s častjo, ne vem, so naju pa že kmalu za mejo pošteno nahranili, po neskončnem (nenačrtovanem, seveda) blodenju po vijugah Kotorskega zaliva pa sem resno podvomila tudi v tistole majhnost Črne gore. Samo lepoti Boke Kotorske se lahko zahvalimo, da vrli voznik od nejevere ni besno zapeljal v morje in se tako izognil soočenjem s soudeleženci v prometu na 70 cm ali manj široki obmorski cesti.

Kar nekaj črnogorskih obmorskih krajev naju je tako očaralo, da sva se tja vrnila še enkrat. Ne, še vedno nedelujoča navigacijska naprava ni imela nič s tem, prosim vas lepo. Žal mi je le, da se nisva dvakrat peljala tudi mimo table z imenom rta Skoči Djevojka. Legenda o izvoru imena sicer ni prav nič zabavna (ob predpostavki, da vas ne zabavajo zgodbe o dekliških samomorih zaradi vnaprej dogovorjenih zakonov), kar pa me v nebrzdani počitniški razigranosti najbrž ne bi ustavilo pri fotografiranju ob tabli. Budva se ni imela časa ukvarjati z nama, ker je bila prezaposlena s približno pol milijarde turistov (številka odstopa največ za 3,5 turista, prisežem), ki so do zadnjega kotička napolnjevali njeno obalo, nad nama pa je za tisti dan obupalo tudi sonce in naveličano zašlo. To pa je pomenilo še eno noč pod zvezdami, v štirikolesnem hotelu z dvema utrujenima zvezdicama.

(se nadaljuje)

Objavljeno v Po svetu | Komentiraj

Balkanalije, 2. del

Beogradu sva naredila krivico, ki sem jo brez težav pripravljena popravljati še kar nekaj poletij – obiskala sva ga za manj kot 24 ur. Avto s slovenskimi tablicami lahko v Beogradu prinaša tudi srečo: prijazna redarka tako lažje opazi vozilo dveh zmešanih turistov, ki jima je obljubila, da jima dve uri ne bo grenila življenja zaradi parkiranja na nepravem mestu. In kot prava zmešana turista iztekajočega časa nisva takoj izkoristila za iskanje nastanitve. Lepo vas prosim, kdo bo šel pa na pivo?! Na naključno najdeni agenciji sva kljub temu malce okajena našla apartma nekaj kilometrov proč. 10 minutk vožnje, morda 15, je zatrjevala dama na agenciji, in še zemljevid nama je dala. Oh, sem nemara pozabila omeniti, da nama je navigacijska naprava v avtu že kmalu za srbsko mejo pokazala sredinec? Ampak, saj ni kaj skrbeti, saj imava vendar zemljevid z označenim ciljem, kajne?

No, iskanje ulice z najinim apartmajem se je v resnici prelevilo v en tak mini izlet v otroštvo, ko sem med vsako tujo risanko doživela živčni zlom, ker so se podnapisi na zaslonu menjali prehitro, jaz pa še nisem znala dovolj hitro brati. S popolnoma istimi občutki nemoči sem se sedaj z zemljevidom v roki soočala pod težo Mladenovih vprašanj: “No, na kateri ulici sva zdaj? A? Daj no, zaviti moram, kje sva, kam naj grem? A ne bi morala biti tu nekje že tista črpalka, o kateri je govorila tista na agenciji? Kaj tole piše? Daj no, ti bereš cirilico, GLEJ!” Tale berem cirilico je v resnici ena mojih tistih malce presamozavestno zastavljenih trditev o sebi – družbo ji delajo še razumem rusko, obvladam vzvratno vožnjo, zdravo se prehranjujem in nikoli ne odneham.   Med vožnjo po Beogradu sem tako v najboljšem primeru vedela, da sva na ulici, poimenovani po nekem maršalu, nekem carju, neki fronti, nekem knezu, nekem datumu, neki Jovanki ali nekem svetniku – drugi del imena ulice pa je vedno prehitro odbrzel mimo mene. Za tisti zemljevid, mimogrede, pa si upam trditi, da je bil izrisan v časih priseljevanja Slovanov, saj tista navidez prijazna in smiselna mreža ulic ni imela prav nobene povezave z dejanskim ustrojem mesta. Če ne verjamete meni, vprašajte Mladena, ki zna zemljevid obrniti prav, ali pa tistega prijaznega beograjskega taksista, ki se je najini agoniji le nasmehnil in naju prijazno odvedel do iskane ulice.

Na očetovo pobudo je bilo naslednji dan treba pozdraviti Jožeta, pa sva ga šla res. Bolj, ko sva se približevala Hiši cvetja, bolj je naraščalo število slovenskih avtomobilov, parkiranih ob cestah in na parkiriščih. Bližnja okolica Titove grobnice je z gostoto slovenskega življa spominjala na košček hrvaške obale, v vrsti pred blagajno z vstopnicami pa sem se počutila že kot na sejmu suhe robe. Kako naj si o Jožku in njegovem delu človek ustvari nepristransko in prizemljeno mnenje med sprehodom po histerično urejenem parku z njegovimi kipi, med ogledom razstave njegovih štafet in protokolarnih daril ter po srečanju z varnostnikom, ki je neko predrzno Slovenko, ki si je drznila stopiti v cvetlični nasad (ne, tokrat nisem bila jaz), na varno spodil z bojevitostjo in versko gorečnostjo samomorilskega napadalca? Kako naj objektivno ocenjujem obdobje tovarišev in tovarišic med razstavljenimi narodnimi nošami iz vseh jugoslovanskih pokrajin, ko pa za svojim hrbtom neprestano poslušam pridušene “Mater boga, al je biu rejs faj dejc!”, “Faaaak, dej me še tukile sliki, kok je pa kul tole, as vidla!”, “Hremo še hrob pohledat!” in podobne, skoraj izključno slovenske slavospeve? Saj bi upala, da mi bo pomagalo branje tistih dveh knjig o Titu, kupljenih na parkirišču, pa iz nekam preveč premetenega svetlikanja v prodajalčevih očeh sklepam, da ga je pri prodaji gnalo vse kaj drugega kot želja po moji razgledanosti.

V Makedoniji sem si hotela ogledati Ohrid in Kruševo (pustite mi ga, no, Toše Proeski je bil fantič na mestu in njegov grob ni kljub odsotnosti poblaznelega varnostnika vreden nič manj od Titovega), ogledala pa sem si prijazno nizek račun za solidno večerjo, lep sončni zahod in jato piščancev, ki si je za prečkanje neograjene avtoceste izbrala ravno trenutek, ko sva pripeljala mimo. V avtomobilu se je minuta molka v spomin tragično preminuli perutnini razvlekla skoraj čez celo državo. No, morda je k temu nekoliko pripomoglo dejstvo, da se je meni pričenjalo dremati, vrli voznik pa je razmišljal, ali bi se kje ustavil ali pa vseeno nadaljeval pot do naključno izbrane točke na grški obali.  Zgodilo se je slednje.

V počitniško naselje sva prispela pozno zvečer in pričela kmalu obupavati nad tem, da bi ob taki uri našla še kakega budnega lastnika apartmaja, ki bi se bil pripravljen ukvarjati z nama. Spanje v avtu je bilo že skoraj potrjeno – treba je bilo le še obrniti avto in zapeljati na neko varno točko. Nekam, kjer ni piščancev, po možnosti.

Že tistole prej omenjeno obračanje pa nama tisti večer ni bilo usojeno, saj je na obrobju parkirišča avto obtičal v pesku. Pravzaprav je krivično trditi, da je zgolj obtičal – glede na njegovo trdovratno nepremičnost in neodzivnost na najino pritiskanje na plin, lastnoročno potiskanje in mile prošnje bi si upala trditi, da je v tisti pesek avto pognal korenine do globine vsaj treh metrov. Pomagalo ni niti izkopavanje brezupno zasutih koles, še manj podstavljanje vseh mogočih predmetov, ki bi lahko gumam nudili nekaj dodatnega oprijema. Pomagala ni, navsezadnje, niti brezmejna moč vsaj 2 metra visokega plečatega Makedonca, ki nama je ponudil pomoč in za katerega sem bila prepričana, da bo avto zmogel lastnoročno dvigniti iz primeža grških tal in ga v zraku še malo otresti, da ne bo tako umazan od peska. Na-a. Zadnja možnost je bila seveda vlečenje avta. Prijazni Martin Krpanovski je na prizorišče pripeljal svoj avto, Mladen pa je medtem z mojimi škarjicami za nohte odrezal naramnico svoje torbe za računalnik. V sili hudič … stoji ob strani in se ti smeje, ko se ti zasilna vlečna vrv strga dvakrat, preden končno obupaš. Očitno nama je bilo tistega večera dovoljeno izbrati možnost spanja v avtu, izbiro točne lokacije prenočevanja pa je avto nepreklicno vzel v svoje roke.

Da pa se v neznani državi z neznanim jezikom in povsem neznano pisavo ne bi počutila preveč odtujeno, so nama takoj po namestitvi na sedežih še kako znano uspavanko zapeli komarji. Tudi brenčanje grških komarjev brez vsakih podnapisov zveni kot zajedljiv “Pa zaspi, če moreš!” In spet sva na lastno pest posegala v favno balkanskih ekosistemov. Pobijanje prisrčnih piščancev te duhovno utrdi in tako ob pokolu komarjev med divjim preklinjanjem ne čustiš ničesar razen globinske utrujenosti. Končno sem jim priznala zmago in se z odejo v naročju s steklenim pogledom odpravila na plažo. Bila je še noč, morje je pomirjujoče bučalo, nekaj deset metrov stran je družbica tiho prepevala ob zvokih kitare in vse je kazalo, da lahko brezskrbno zaspim.

Kazalo že, kazalo.

(se nadaljuje)

Objavljeno v Po svetu | Komentiraj

Balkanalije, 1. del

12 dni po povratku z dopusta sem dokončno obupala nad tem, da se mi bodo vtisi z vandranja po Balkanu izkristalizirali v nekaj fantastičnih zgodbic. S temle kristaliziranjem očitno ne bo nič in zato mislim, da je skrajni čas, da iz prekipevajoče mešanice spominov čimprej ustvarim zapis, v katerem bom zajela čimveč drobnih dogodkov, nepričakovanih zapletov, v pivu in rakiji utopljenih prebliskov in v cirilico zakodiranih dejstev. Ne morem se niti odločiti, ali bi dogodke tistih dveh tednov nizala kronološko, naključno, po naraščajočem številu kalorij ali po padajočem številu čistih oblačil v kovčku. Vnaprej se vam torej opravičujem za skoraj zagotovljen glavobol ob branju, iz sočutja do vaših možganov pa vas bom skozi zapis nekajkrat napotila malo stran od računalnika, preden vam raznese lobanje.

 

Če dobro pomislim – že tisti, ki ste se uspeli prebiti skozi tale prvi odstavek, si zaslužite eno lahkotno malico, da pridete k sebi. Pa dober tek.

 

Torej!

 

Načrt za letošnji dopust je bil ZELO skrbno in podrobno načrtovan; Hrvaška, Bosna, Srbija, Makedonija, Grčija, Albanija, Črna Gora, spet Bosna in spet Hrvaška. Da, tudi sama sem medlela nad količino in izčrpnostjo podatkov. Vprašanja tipa “Kje bova pa danes spala/jedla/lulala/se tuširala/zabredla v težave” so bila, kot se za pravo potovanje v neznano spodobi, strogo prepovedana, zato v prtljažniku ni manjkalo niti odej, sva pa seveda vestno pozabila s sabo vzeti kako blazino. Prvih nekaj dni sva se zanašala na mehkosrčnost Mladenovih sorodnikov iz Lepe Njihove in (po mojem skromnem mnenju) ше лепше њихове, ki so naju nesebično hranili, pojili, prali in nama nudili prenočišče. V hrvaškem Širincu sva se najprej prepričala, da Mladenov ded nikakor ne načrtuje, da bi si kadar koli zapomnil ime vnukove izbranke – ta bo na vekov veke ostala Marija (kakšna Špela, lepo vas prosim), jo je pa v zasebnem pogovoru ob kokošnjaku vseeno označil za dosedaj najbolj zdravo punco, kar jih je Mladen pripeljal na obisk.

 

Če sem upala, da se bom morda tekom dopusta otresla vsaj kakega kilograma tegale mojega zdravja, mi je že ob piti v bosanskem Pećniku postalo jasno, da to ne bo tako enostavno. Povsem naključno snidenje s sorodnikom, ki ga v življenju še nisi videl, pač ne more miniti brez hrane in pijače. Kakšna sreča torej, da sva sorodnika Marka ujela ravno pri žganjekuhi! Rakija očitno iz mene že po prvem kozarčku odplakne sleherne znake slovenskosti, saj se drugi sorodnik ni mogel načuditi, da sem resnično rođena Slovenka. Slovensko poreklo pa v Pećniku očitno vendarle ni tisto najhujše – ko sva šele prišla v vas in naključnega mimoidočega povprašala za pot do izvira z bojda pitno vodo, nama je ta zagotavljal, da voda tam ne valja in da naj je nikar ne hodiva pit. Ko smo še malo pokramljali in je Mladen čisto slučajno omenil, da njegova družina izhaja ravno iz tamkajšnje vasi, pa je se je gospodu obraz nenadoma povsem razjasnil. Kasneje nama je ob približno tretji rakiji zaupal, da o tistem izviru najprej ni hotel razlagati, saj je bil prepričan, da je Mladen Srb. Rođena Slovenka si je v usta brez besed zbasala nov kos pite in si potiho mislila, kakšno srečo ima, da je tisti Bajagin CD v avtu že dovolj spraskan, da se v vas ni mogla pripeljati ob zvokih kake njegove lepe … srbske.

 

Obiskovanje Mladenovih sorodnikov zna po nekaj dneh postati podobno tistim nalogam iz zabavnikov, kjer moraš iskati drobne razlike med dvema na prvi pogled enakima sličicama. Njihovih številnih imen si med drugim ne moreš zapomniti tudi zato, ker si prezaposlen z vzklikanjem “Če so si pa vsi tako podobni!” Res. Kar se mene tiče, sem bila po dveh ali treh Karlovačkih pripravljena trditi, da sem v  Širincu, Ivanić-Gradu, Pećniku in kasneje na Krku ves čas srečevala eno in isto široko nasmejano osebo, ki se je sem pa tja le preoblekla, se za kako leto ali deset postarala ter shujšala ali se zredila za kak kilogram ali sedem. Še sreča, da sem v Čepinu blizu Osijeka srečala tudi prvo Mladenovo sorodnico, sicer bi v svojo razsodnost podvomila še nekoliko bolj. Saj ne, da je bila Ivana kaj manj nasmejana in prijazna, a vsaj v obleki z izrezom je bila, da sem jo ločila od ostalih.

 

Njen mož nama je naslednji dan razkazal Vukovar, ki nas je na sončen dan pozdravil v vsej še nekoliko ranjeni lepoti. Čeprav si večkrat želim, da bi se rodila vsaj kako desetletje ali dve prej (in si šla na kak koncert domišljat, da Freddie Mercury med svojim žgolenjem gleda naravnost vame), pa sem bila pod načetim vodnim stolpom v Vukovarju vseeno nekoliko sebično hvaležna, da sem bila leta 1991 stara šele 5 let in zato nesmiselnosti ter krutosti nekaterih dogodkov v moji sploh-ne-tako-zelo-daljni okolici še nisem bila sposobna dojeti. S številnih spominskih plošč ter iz fotografij v spominskem domu v Ovčari pa so vame samo nemo strmeli tisti, ki so, hočeš nočeš, morali dojeti še vse kaj hujšega.

(se nadaljuje)

Objavljeno v Po svetu | Komentiraj

Čestitke za obletnico! (moj notranji dialog)

“Res, izjemno, Špela. Celo leto brez enega samega zapisa na blogu. Očitno obiski Dunaja, Firenc, Splita, Izmira, Blanesa, Barcelone, Benetk in Varne niso bili tvojega bloga vredni. Res, brez veze. Da ne govorimo o tem, da na svojem delovnem mestu škodo že več mesecev delaš kot redno zaposlen delavec, pa da je prejšnji petek padal sneg, pa da si samska, pa da na svojemu avtu že več kot pol leta nisi naredila prav nobene škode, pa da bi na dunajskem letališču skoraj ostala brez potnega lista, ker si ga pozabila na wc-ju…

 

… bi obema bralcema, ki še nista obupala nad tabo, zaupala vsaj to, da tvitaš? A? Boš zmogla?”

 

Bom.”

Objavljeno v Razno (ampak res razno) | 2 komentarja

Mali oglas – s prijateljico morda iščeva prav TEBE! (vsaka podobnost z oglasi za vročo linijo je le delno namerna)

Moja 172 cm visoka malenkost je v petek s svojo 184 cm visoko prijateljico sklenila, da se (tudi prek mojega bloga) podava na lov za podobno visokimi mladci, od katerih pa ne zahtevava predanosti, ujemanja po stopnji izobrazbe, spolnih uslug, denarja, rož, skupnih dopustov ter otrok – zahtevava zgolj higienski minimum, urejenost, srednjo stopnjo telesne pripravljenosti ter (obvezno!) znanje fokstrota. Glede višine dopuščava zgolj odstopanja navzgor (sploh jaz, ki lahko nižje soplesalce s svojim oprsjem vsaj poškodujem, če ne že zadušim). Znanje slovenščine je sicer zaželeno, ni pa pogoj (v poštev prideta še angleščina, nemščina in večina jugoslovanskih jezikov).

Glede glasbenega okusa ne komplicirava in dasiravno naju prednostno privlači prav fokstrot, nimava nič proti polkam in valčkom. Osebno iščem soplesalca z nekoliko močneje izraženo željo po prevladi, saj sem sama bojda nekoliko nagnjena k poskusom vodenja med plesom. Sva komunikativni, vljudni, oddani in urejeni polnoletni nekadilki, razpolagava pa tudi z ustrezno mero posluha in občutka za ritem.

Iščeva mladce za srečanja na javnih krajih z živo glasbo. Izbira prizorišča naših plesnih orgij je stvar dogovora – čeravno se obe nahajava v osrednji Sloveniji, sva naklonjeni tudi občasnim izletom v druge konce domovine. Odklanjava ženitne ponudbe in vabila na zasebna druženja onkraj meja plesišča. Zagotavljava popolno diskretnost, ponudbe pa sprejemava v komentarjih.

(Zapis je nastal pod vplivom 5 ur dolgega pogovora ob kavi, med katerim sva dotični dami ugotovili, da lahko resnično dobre plesalce, ki naju imajo čast poznati, preštejeva na prste ene roke. Trenutek za ta zapis se nama zdi zelo primeren, saj se bližajo prazniki in s tem obdobje številnih zabav in drugih priložnosti za ples. S tem zapisom izražava goreče upanje, da se v najini starostni skupini (ki nekako zajema posameznike, ki smo ob osamosvojitvi Slovenije zakorakali v malo šolo) nahaja še kdo, ki bi med vožnjo z avtom najraje ugasnil radio, saj mu ob živahnejših ritmih nevarno pade stopnja koncentracije in si začne živo predstavljati, kako lepo bi bilo plesati na dotično pesem. V primeru slabega ali nikakršnega odziva bova še naprej plesali v paru oziroma izmenično nadlegovali Vido, ki je – kar se plesa tiče – dvospolnik in zna brezhibno plesati obe vlogi.)

Topel plesni pozdrav in nasvidenje!

Objavljeno v Razno (ampak res razno) | 2 komentarja

Spominske knjige in njih vpliv na mojo zateženost

V svoji zloglasni črnogledosti in vsesplošni zateženosti sem se nad današnjo mladino začela pritoževati nekje okrog sedemnajstega leta. Lepo vas prosim – kako se pa ti ljudje obnašajo? Je že kdo od njih slišal za bonton, igro »koze klamfat«, vzgojno stanje v kotu, knjige, pisanje listkov med poukom, dobro glasbo in plezanje po drevesih? Očitno ne! Mularija zna dandanes mobitel in DVD predvajalnik uporabljati veliko prej kot zobno ščetko, vse za osnovno preživetje nujno potrebne kletvice zna prej kot še bolj nujni »ne bom,« otroški naivnosti se vzvišeno odpove nekje okrog drugega leta starosti in odtlej se vestno drži pravila, da ne sme do smrti pokazati navdušenja do ničesar več, ker bi to utegnilo pomeniti, da se je nekdo spomnil nečesa novega in boljšega…

Moji tovrstni izbruhi so od mojih poznih najstniških let precej pojenjali – pa niti ne zaradi tega, ker bi se nemara zavedla, kako trapasta sem s takim govorjenjem pri svojih letih. Do neke mere sem vsa ta grozna dejstva sprejela, včasih pa me vseeno še preseneti kako mlado bitje, ki me s svojo pristno otroškostjo tako očara, da še več dni hodim po svetu v transu in bi vse tiste mulce, ki mi na poti pljuvajo pod noge in se v vrsti v trgovini vrivajo pred mano, najraje objela.

Težko je verjeti, da me je do tega zapisa pripravila gesta neke rosno mlade punčke, ki mi je danes zaupala svojo spominsko knjigo s prošnjo, da ji vanjo kaj narišem. Iskreno povedano, nisem vedela, da si otroci še izmenjujejo spominske knjige oz. da jim to še kaj pomeni. Ena navadna zagrenjena čudaška starka sem, ki vedno vidi le najslabše.

In točno ta zagrenjena čudaška starka se je takoj ob prihodu domov obtežila s svojimi krepko več kot desetletje starimi spominskimi knjigami in se ob listanju smejala kot majhen otrok… in malo tudi jokala.

Lepo, da znajo nekateri že v mladih letih ceniti dobro družbo...

Lepo, da znajo nekateri že v mladih letih ceniti dobro družbo...

Khm, khm...

Khm, khm...

Naivnega otroka, kot sem bila nekoč sama, je bilo kar prelahko prepričati, da je tole res narisal moj bratranec, ki je bil takrat star dobro leto...

Naivnega otroka, kot sem bila nekoč sama, je bilo kar prelahko prepričati, da je tole res narisal moj bratranec, ki je bil takrat star dobro leto...

Ta risba je nekaj posebnega predvsem zaradi pohvalnega odnosa avtorice do narave. Sama se ne bi nikoli spomnila na to, da lahko na pereč problem onesnaževanja voda opozarjaš tudi preko spominskih knjig...

Ta risba je nekaj posebnega predvsem zaradi pohvalnega odnosa avtorice do narave. Sama se ne bi nikoli spomnila na to, da lahko na pereč problem onesnaževanja voda opozarjaš tudi preko spominskih knjig...

Skoraj obvezen dodatek k vsakemu zapisu - zapognjen vogal strani ter napis "firbec"

Skoraj obvezen dodatek k vsakemu zapisu - zapognjen vogal strani ter napis "firbec"

V letih, ko sem svoje spominske knjige še ponujala okoli, še nisem poznala Vide sem se Vide še bala, kar je v bistvu škoda, saj sem najbrž s tem prikrajšana za enega boljših zapisov v spominsko knjigo (ki sicer ob Vidini nepozabnosti ne bi imel veliko smisla, ampak pustimo to). Vida je namreč svojo prijateljico pred davnimi leti osrečila s steklenico, narisano z rdečim kemikom, v srce segajočim verzom “Jože ima tri kože – eno sleče, drugo obleče, tretjo pa za sabo vleče,” ter zaključkom “Ood sošolke Vide.” Dejstvo, da s prijateljico v bistvu nista bili sošolki, je postranskega pomena.

Vida, našla sem svoje tri spominske knjige. Mi boš nekaj narisala?

Objavljeno v Se spominjam | 2 komentarja