Balkanalije, 1. del

12 dni po povratku z dopusta sem dokončno obupala nad tem, da se mi bodo vtisi z vandranja po Balkanu izkristalizirali v nekaj fantastičnih zgodbic. S temle kristaliziranjem očitno ne bo nič in zato mislim, da je skrajni čas, da iz prekipevajoče mešanice spominov čimprej ustvarim zapis, v katerem bom zajela čimveč drobnih dogodkov, nepričakovanih zapletov, v pivu in rakiji utopljenih prebliskov in v cirilico zakodiranih dejstev. Ne morem se niti odločiti, ali bi dogodke tistih dveh tednov nizala kronološko, naključno, po naraščajočem številu kalorij ali po padajočem številu čistih oblačil v kovčku. Vnaprej se vam torej opravičujem za skoraj zagotovljen glavobol ob branju, iz sočutja do vaših možganov pa vas bom skozi zapis nekajkrat napotila malo stran od računalnika, preden vam raznese lobanje.

 

Če dobro pomislim – že tisti, ki ste se uspeli prebiti skozi tale prvi odstavek, si zaslužite eno lahkotno malico, da pridete k sebi. Pa dober tek.

 

Torej!

 

Načrt za letošnji dopust je bil ZELO skrbno in podrobno načrtovan; Hrvaška, Bosna, Srbija, Makedonija, Grčija, Albanija, Črna Gora, spet Bosna in spet Hrvaška. Da, tudi sama sem medlela nad količino in izčrpnostjo podatkov. Vprašanja tipa “Kje bova pa danes spala/jedla/lulala/se tuširala/zabredla v težave” so bila, kot se za pravo potovanje v neznano spodobi, strogo prepovedana, zato v prtljažniku ni manjkalo niti odej, sva pa seveda vestno pozabila s sabo vzeti kako blazino. Prvih nekaj dni sva se zanašala na mehkosrčnost Mladenovih sorodnikov iz Lepe Njihove in (po mojem skromnem mnenju) ше лепше њихове, ki so naju nesebično hranili, pojili, prali in nama nudili prenočišče. V hrvaškem Širincu sva se najprej prepričala, da Mladenov ded nikakor ne načrtuje, da bi si kadar koli zapomnil ime vnukove izbranke – ta bo na vekov veke ostala Marija (kakšna Špela, lepo vas prosim), jo je pa v zasebnem pogovoru ob kokošnjaku vseeno označil za dosedaj najbolj zdravo punco, kar jih je Mladen pripeljal na obisk.

 

Če sem upala, da se bom morda tekom dopusta otresla vsaj kakega kilograma tegale mojega zdravja, mi je že ob piti v bosanskem Pećniku postalo jasno, da to ne bo tako enostavno. Povsem naključno snidenje s sorodnikom, ki ga v življenju še nisi videl, pač ne more miniti brez hrane in pijače. Kakšna sreča torej, da sva sorodnika Marka ujela ravno pri žganjekuhi! Rakija očitno iz mene že po prvem kozarčku odplakne sleherne znake slovenskosti, saj se drugi sorodnik ni mogel načuditi, da sem resnično rođena Slovenka. Slovensko poreklo pa v Pećniku očitno vendarle ni tisto najhujše – ko sva šele prišla v vas in naključnega mimoidočega povprašala za pot do izvira z bojda pitno vodo, nama je ta zagotavljal, da voda tam ne valja in da naj je nikar ne hodiva pit. Ko smo še malo pokramljali in je Mladen čisto slučajno omenil, da njegova družina izhaja ravno iz tamkajšnje vasi, pa je se je gospodu obraz nenadoma povsem razjasnil. Kasneje nama je ob približno tretji rakiji zaupal, da o tistem izviru najprej ni hotel razlagati, saj je bil prepričan, da je Mladen Srb. Rođena Slovenka si je v usta brez besed zbasala nov kos pite in si potiho mislila, kakšno srečo ima, da je tisti Bajagin CD v avtu že dovolj spraskan, da se v vas ni mogla pripeljati ob zvokih kake njegove lepe … srbske.

 

Obiskovanje Mladenovih sorodnikov zna po nekaj dneh postati podobno tistim nalogam iz zabavnikov, kjer moraš iskati drobne razlike med dvema na prvi pogled enakima sličicama. Njihovih številnih imen si med drugim ne moreš zapomniti tudi zato, ker si prezaposlen z vzklikanjem “Če so si pa vsi tako podobni!” Res. Kar se mene tiče, sem bila po dveh ali treh Karlovačkih pripravljena trditi, da sem v  Širincu, Ivanić-Gradu, Pećniku in kasneje na Krku ves čas srečevala eno in isto široko nasmejano osebo, ki se je sem pa tja le preoblekla, se za kako leto ali deset postarala ter shujšala ali se zredila za kak kilogram ali sedem. Še sreča, da sem v Čepinu blizu Osijeka srečala tudi prvo Mladenovo sorodnico, sicer bi v svojo razsodnost podvomila še nekoliko bolj. Saj ne, da je bila Ivana kaj manj nasmejana in prijazna, a vsaj v obleki z izrezom je bila, da sem jo ločila od ostalih.

 

Njen mož nama je naslednji dan razkazal Vukovar, ki nas je na sončen dan pozdravil v vsej še nekoliko ranjeni lepoti. Čeprav si večkrat želim, da bi se rodila vsaj kako desetletje ali dve prej (in si šla na kak koncert domišljat, da Freddie Mercury med svojim žgolenjem gleda naravnost vame), pa sem bila pod načetim vodnim stolpom v Vukovarju vseeno nekoliko sebično hvaležna, da sem bila leta 1991 stara šele 5 let in zato nesmiselnosti ter krutosti nekaterih dogodkov v moji sploh-ne-tako-zelo-daljni okolici še nisem bila sposobna dojeti. S številnih spominskih plošč ter iz fotografij v spominskem domu v Ovčari pa so vame samo nemo strmeli tisti, ki so, hočeš nočeš, morali dojeti še vse kaj hujšega.

(se nadaljuje)

This entry was posted in Po svetu. Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s