Če ste mislili, da se enega dolgočasnega “ediksa” ne da oglaševati na histerično smešen način…

… očitno še niste videli medveda, ki pleše z lovcem in ga v poskusu zapeljevanja zgrabi za rit.

Medo.

Ne začnite se igrati, če ste v službi.

Rekla sem NE!

Kriza bloga…

… ponavadi nastopi, ko iz takšnih ali drugačnih razlogov tvoje življenje izgleda kot neuradni videospot za Ekremovo mojstrovino (no, vsaj za refren) in si primoran opisovati pripetljaje svojih najbližjih – in to zato, ker ti je pred svojimi bralci nerodno priznati, da je bil tisti požirek radlerja, ki ti je v četrtek zvečer zaradi napada krohota ušel skozi nosnici, višek razburljivosti zadnjih dni. Upam, da sem dostojno prikazala, kako do boleče skrajnosti nezanimiva sem zadnje čase. Sledi torej poročilo o tem, kaj se medtem dogaja na Djerbi oz. kako je svoje vtise z letovanja strnila edina oseba na svetu, ki bi najbrž polna vtisov in neverjetnih zgodb prišla tudi iz enomesečnega bivanja v temnici – Vida.

Vsi Vidini odkriti in (še) anonimni snubci ste lahko do smrti hvaležni naključju, ki je vaše življenje umestilo ravno v Slovenijo in ne v kako državo, kjer se vrednost neveste meri v kamelah. O trgovanju s kamelami sicer vem bore malo, a zbrati 2000 kamel najbrž nikakor ni enostavno (prijetno pa tudi ne, če upoštevamo Vidino pripombo, da kamejla smrdi k prasica. Si predstavljate vonj 2000 kamel?). Blond lasje so na Djerbi vsekakor prednost, o čemer priča dejstvo, da je Vidina rdečelasa sopotnica Andreja dosegla ceno zgolj 1000 kamel – kar pa najbrž pomeni precej manj smradu in dela z vzdrževanjem.

Tunizijski trgovci sicer z odkritim občudovanjem buljenjem v ženske prsi niso ravno odkrili tople vode, je pa Andrejo malce šokirala gesta prodajalca, ki se ji je ob nakupu majice odločil podariti ogrlico – da pa bi si ga Andreja bolje zapomnila, si je ogrlico najprej potisnil pod spodnjice za toliko časa, da se je prepričal, da se je nanjo ujelo dovolj njegovih feromonov. Ogrlica je ostala v trgovini.

Vida si s svojim pomanjkljivim znanjem tujih jezikov ni delala težav in z se z domačini mirno sporazumevala v dolenjščini. Ko je eden od domačinov Andreji na robu časopisa pokazal, kako se v njihovi pisavi napiše njeno ime, je Vida vskočila z vprašanjem »Kaku pa Vida?« in rob časopisa je bil kmalu okrašen z napisom Kakupavida. Domačina, ki jo je v polomljeni nemščini prosil za telefonsko številko, pa je zavrnila z odločnim »Ti dojč, jez ne – pa kuga boš nucal?!« Ker pa velik del sporočila Vidinih stavkov ponavadi nosijo kletvice, je bila najbrž navdušena nad dejstvom, da so se ob omembi naše domovine nanjo v trenutku usule okorno izgovorjene pičkematerne in jebemtimatere.

To, da sta zaradi nedelujoče klime nekega dne v svojem bungalovu pustili odprto okno stranišča, se je kasneje izkazalo kot odrešilna bilka, saj sta se v poplavi drugih prigod utegnili tudi zakleniti ven, Andreja pa se je nato (z nekaj Vidine pomoči) skozi okno plazila v objem WC školjke z nedelujočim kotličkom (ki je, mimogrede, očitno ena glavnih značilnosti bivališča s štirimi zvezdicami). S podobno stopnjo pedantnosti je bila urejena tudi restavracija.

Gotovo sem pozabila vsaj polovico podrobnosti, ki sta jih Vida in Andreja na svojem potopisnem predavanju ob pivu delili z mano, a računam na to, da me bo Vida v komentarjih ustrežljivo nahrulila in povedala, kaj sem še pozabila. Če hruljenja ne bo, smatram, da sem zajela vse.

No, pa da se ne bom po nepotrebnem pritoževala, da se mi nič ne dogaja – danes sem pred trgovino po opravljenih nakupih v prtljažnik zložila dve veliki vreči hrane in še nekaj manjših vrečk ter zaprla prtljažnik.

Vsaj mislila sem tako. Na Brvacah so jajca na cesti.

O looperjih, komdonih (ni napaka), tamponih in podobno nepovezanih rečeh

Če bi morala brez daljšega premisleka našteti nekaj stvari, ki jih ne znam uporabljati, bi se med njimi znašli vzvratna prestava pri avtomobilu (sploh sinhrono z vzvratnim ogledalom), Adobe Photoshop, cimet (vedno ga uporabljam v praktično nezdravih količinah), kosa in looper (to je edini izraz za to napravo, ki sem ga uspela najti poleg loop station in tisto-ko-se-snemaš-in-poješ-al-pa-igraš-čez-to-kar-si-posnel).

Ker sem se prav lepo po otročje odločila, da bo to zadnje nekoč moje, sem se hotela danes malce poučiti o uporabi looperja ter njegovih značilnostih in med googlanjem, ebayanjem, bolhanjem, mimovrstanjem in youtubanjem sem čisto mimogrede prišla do zanimive ugotovitve – sodobna tehnologija in nje zahtevnost nista nič v primerjavi z dvema pripomočkoma, ki očitno svetovni mladeži povzročata največ težav:

V dobro človeštva upam, da jim gre uporaba kontracepcije bolje od rok kot črkovanje. Kar pa se tiče pripomočkov, namenjenih ženskam, me dejstvo, da dekleta pravilna uporaba tampona vseeno bolj zanima kot uporaba likalnika za lase, pomirja in me navdaja z novim odmerkom vere v človeštvo.

Jaz pa se na svetovno javnost obračam z gorečo prošnjo po kakršnih koli informacijah o looperjih:

–       kaj vse ta naprava zmore

–       kaj naj iščem, če ga hočem za ljubiteljsko uporabo in sicer za petje

–       kakšno dodatno opremo potrebujem

–       kdo mi bo vse to kupil

Sleherniku, ki se bo pripravljen ukvarjati z mano in z mojimi boleče amaterskimi vprašanji, se vnaprej zahvaljujem in mu obljubljam dosmrtno izpolnjevanje glasbenih želja.

Jagodni izbor slovenskih ljudskih pesmi – prostitucija, ljubosumje, alkohol in umori

V slovensko ljudsko glasbo sem zaljubljena z isto intenziteto kot v slovenščino samo, vendar to še ne pomeni, da so mi všeč vse slovenske ljudske pesmi – še posebej pa to ne pomeni, da se mi besedila določenih pesmi iz takih ali drugačnih razlogov ne zdijo smešna, čudna ali pa kar naravnost groteskna.

Ob listanju pesmaric sem opazila, da se v pesmih zlasti pogosto ponavljata dva vedenjska vzorca – zaračunavanje spolnih odnosov in predvsem umori v navalu jeze (vedno je umorjena ženska, in sicer skoraj vedno zato, ker si je drznila zavrniti moškega). Pa si pobliže poglejmo nekaj tovrstnih biserov naše folklore:

Bom zapustil Libúče,

to ravno poljé,

pa bom daleč porajžal

v te dolnje krajé.

Je pa dečva v Rožéku

zatóžila me,

da bom moral jaz plačat

za ljubljenje vse.

Če bom moral jaz plačat

to ljubljenje vse,

bom pa tudi jaz rajtal

vsa pota mojé.

(če so se njegovi potni stroški pokrili z njeno ceno za spolne usluge… je moral biti pa kar od daleč doma)

_______________________________________________________

Dekle je prala srajčki dve

na sredi morja te vode.

Prvo je prala bratecu,

drugo pa svojmu ljubemu.

»Dekle, katerga rajši imaš,

ali bratca ali ljubega?«

»Če svoj’ga brateca zgubim,

nikdar več druz’ga ne dobim,

če svoj’ga ljubega zgubim,

pa lahko druzega dobim.«

Fantič izdere oster meč,

odseka ljub’ci glav’co preč.

(moški ego je nadvse občutljiva reč. O, rima se! Skoraj…)

_____________________________________________________

Tam v Štajerski deželi

je živela deklica.

Urška so jo imenovali,

b’la je usmiljen’ga srca.

Stari Gašper Urško vpraša:

»Urška, hočeš moja bit’?«

Pa mu j’ Urška odgovorila:

»Pojdi, Gašper, se solit!«

Gašper puško v roke vzame,

jo nabaše s pulferjem,

vse se je zablesketalo,

mlade Urške več ni blo.

(nauk zgodbe – med snubitvijo priporočamo uporabo neprebojnega jopiča)

______________________________________________

In še izjema, v kateri ženska ne umre, ker bi zavrnila moškega, pač pa jo odnese zgolj z amputacijo rok – in to zato, ker… ker… očitno ni imela najpristnejših odnosov z bratom?

Pobelélo pole z óvcama,

pobelélo pole, pobelélo pole

z óvcama, z óvcama.

Ne imále ovce čobana.

Več maléno dete Jakove.

Čobanče je leglo, záspalo.

Stan se gori, sinko Jakove!

Sínoč so mi došle vile tri.

Pa so meni srce vádile.

Jeli póznaš, sinko, koje so?

Najprva si bila majka ti.

A drugá je bila sestrica.

A tretjá je bila ljubica.

Tebi ču ja, majko, óprostiti.

Sestri ču ja ruke ódrezat.

Ljubcu ču ja žarko póljubit.

Zelo odraslo!

Med moje »najljubše« pa vsekakor spada pesem Mladenec Fekonja – besedila ne najdem nikjer, se pa pesem med drugim nahaja na CD-ju Katic iz leta 1998. Zgodba gre nekako takole – mladenič po imenu Fekonja se znajde pred neznano hišo in tam zagleda dekle. Njeno mater poprosi, da naj mu dovoli hčerko popeljati na sprehod. Ker mati ni čisto prepričana, ji Fekonja zatrdi, da gresta samo na en liter vina (kar je slovenskem jeziku nekoč očitno pomenilo, da ni razloga za skrb). Fekonja in dekle gresta res do gostilne, kjer si drzne dekle zaplesati s svojim sosedom. Fekonja se s kočljivo situacijo situacijo spopade tako, da dekle odvede iz gostilne ter jo zabode v srce. Kako ta incident obrazloži njeni materi, ki je najbrž pričakovala zgolj malce pijano hčer, ni navedeno.

Torej. Slovenske ljudske pesmi niso le žalostne ali pa pijanske, odločno pa postavljajo na laž tudi trditev, da so Slovenci boječi in neodločni hlapci, Slovenke pa čistunke. O, ne! Slovenci znajo biti tudi še kako korajžni in nadebudni, ko je treba kaki preglasni baburi pokazati, kdo je pravi dedec, Slovenke pa znamo očitno svoje čare od nekdaj uporabljati sebi v prid – in v večini primerov pri tem nikogar ne ubijemo oz. iznakazimo. Bog živi nas, Slovenke!

Poletne radosti

Tale zapis je v bistvu samo parafraza lanskega, le naslov je letos sarkastičen. Moj življenjski krog očitno ne more obstati brez vsakoletnega pritoževanja nad vročino in (čez pol leta) vriskanja nad snegom. Toliko bolj nenevadno je, da sem se letos nad vročino odločila nergati ravno na najbolj znosen dan po celem tednu kuhanja v lastnem soku – morda pa je to posledica dejstva, da sem zaradi vročine zelo slabo spala in sem danes temu primerno zoprna. Čeprav vročini ne odrekam ne pomembne vloge v letu, kot tudi ne tistih nekaj pozitivnih plati, jo namreč od nekdaj zelo slabo prenašam in kaj kmalu do nje postanem precej zamerljiva. No, ne samo do nje, ampak tudi do vsega, kar prinaša s seboj.

Svojemu telesu zelo zamerim dejstvo, da si je drznilo razviti odpornost na hladne prhe. Stuširam se z namenom, da sem bom vsaj malce ohladila, pa že iz kopalnice pridem z novimi kapljicami potu na čelu. Tuširam se tudi po trikrat na dan – deloma za lastno boljše počutje, deloma pa zato, da mojim bližnjim ni treba umirati od zastrupitve s plini.

Komarjem zamerim dejstvo, da se ne znajo zadovoljiti zgolj z nadležnim cvilečim spreletavanjem in pikanjem na običajna dolgočasna mesta, pač pa me v svoji izvirnosti pikajo v palce na nogah, najbolj odročna mesta na hrbtu in v dlani. Najbolj vztrajen primerek je eno noč celo ignoriral grozeč oblak Raidovega insekticida, ki se širi iz stekleničke v vtičnici. Skrajno nesramno.

Vročini pa zamerim dejstvo, da se enostavno noče držati nenapisanega pravila in v večernih urah vsaj malce popustiti. Tudi kadar se pozno popoldne v upanju na malo osvežitve zatečeš v gozd, ti je ta nevljudna prasica vedno za petami. Kot da ji manjka pozornosti. Naj mi raje doma pred hišo suši perilo, mi čimprej priskrbi zrel domač paradižnik ali pa greje vodo!

Tako. Zdaj grem pa pod tuš.

Ali je možno operativno odstraniti trmo?

tŕma -e ž (ŕ) 1. nepopustljivo vztrajanje pri kakem stališču, ravnanju, mnenju kljub dokazom o neustreznosti takega stališča, ravnanja, mnenja: ni mi bila všeč njegova trma; premagati trmo; otroška, ženska trma / ekspr. izbiti, iztepsti komu trmo; vztrajati v trmi / ekspr.: trma ga je držala bil je trmast; pasti, uganjati, zganjati trmo / vdati se očetovi trmi; ni popustil v svoji trmi / iz trme, zaradi trme ni šel ∙ obdobje trme pri otroku obdobje nasprotovanja, kljubovanja zahtevam drugih // ekspr. velika odločnost, nepopustljivost: v vsaki njegovi besedi je bilo čutiti trmo; delal je z občudovanja vredno trmo vztrajnostjo 2. ekspr. trmast človek: težko je sodelovati s tako trmo / huda trma je, kadar uveljavlja svoje mnenje zelo je nepopustljiv / kot psovka s teboj ni mogoče govoriti, trma trmasta ♪

_______________________________

Trma me zvesto spremlja od otroštva in že takrat me je spravljala v neprijetne položaje. Ko me je prepričala, da sem se kot majhno dekletce nekega dne začela metati ob tla in od očeta zahtevati nekaj že davno pozabljenega, me je ta nekaj časa stoično prenašal, si nato hladnokrvno natočil liter mrzle vode v vrč, me še nekaj časa opazoval in čakal, da dojamem, da tisti vrč ni tam po naključju, nato pa vsebino vrča zlil name. Trma me je pri tem še vedno trdno držala za roko in me odvedla do najbližjega okna, kjer sem se užaljeno skrila za do tal segajočo zaveso in do maminega prihoda domov v grobni tišini strmela v par centimetrov oddaljen zid. Dosegla nisem nič – razen nastanka ene izmed neštetih povesti o moji že tako malce zblojeni mladosti.

Trma je z mano rada hodila tudi na morje. Ko smo tistega sončnega dne v Savudriji pospravljali prikolico in se pripravljali na odhod domov, mi je v glavo spet vtepla neko nerazumno željo (katere se, kako nenavadno, že spet ne spomnim). Ko je postalo jasno, da mi želje ne bo nihče izpolnil, me je Trma vzpodbudila, da sem se grdo držala cel preostanek dneva, vključno s tistimi tremi minutami, ki smo jih izkoristili za družinske fotografije s počitnic. Dosegla nisem nič – razen nastanka treh ali štirih fotografij, ki me danes spravljajo v smeh/zadrego (odvisno od razpoloženja) ob pogledu na svoj zoprni ksiht in desno roko, ki jo tiščim tesno k sebi, da se ne bi slučajno po pomoti dotaknila koga od svojih najbližjih in s tem dajala vtisa, da se nameravam še kdaj pogovarjati z njimi.

Takih zgodbic je še nešteto in njihov skupni imenovalec je ta, da s trmarjenjem le redkokdaj dosežem kaj pametnega. Med svojim zadnjim (za polnoletno osebo precej neprimernim) izpadom sem ob dveh popoldne trmasto sedela na razbeljeni klopci in ugotavljala, da se lahko jeza dokaj hitro ohladi tudi pri 30ºC, Trma pa me je na tisti klopci še pol ure zadrževala z izgovorom, da bom morda dobila vsaj malo barve. Tega, da se barva mojih nog še vedno ujema z barvo mojih beločnic, mi najbrž ni treba posebej poudarjati.

Nočem biti nesramna do Trme – poleg škode je znala včasih (najbrž po pomoti) narediti tudi kaj dobrega, le spomniti se ne morem, kdaj sem nazadnje pomislila »No, tole sem pa prav krasno iztrmarila!« Prav zato potihoma razmišljam, če ni čas, da greva s Trmo počasi vsaka svojo pot… najbrž ji bo težko ob izgubi tako lahkega plena, toda na svetu kar mrgoli otrok, katerim bi moje občasno obnašanje mnogo bolj pristajalo kot meni. Naj se spravi na enega od njih, pa naj oni trmasto sedijo na soncu, ker ni vse po njihovo, naj njih polivajo z vodo in se delajo norca iz njihovih počitniških fotografij! Jaz se ne grem več!

Ena jutranja (in uri primerna) ali “When in Stuttgart, do as the Stuttgarters do.”

Ker bom čez vikend čisto slučajno v Nemčiji, bom jutri navijala za Nemce.

PS. Včeraj sem imela god in na to popolnoma pozabila. Sprejemam zbadljivke in tudi morebitne čestitke.

Ne znam brati. No, ne znam PRAVILNO brati.

Za nekoga, ki se mora pri svojem delu brezpogojno zanašati na svojo sposobnost točnega branja, sem odločno premočno podvržena bralnim spodrsljajem. O njih sem že pisala, postajajo pa vse pogostejši in vse resnejši… zaenkrat je njihova najhujša posledica sicer le to, da jim utegnem posvetiti kar celo kategorijo, če ne mislijo nehati, toda – kaj bo z mano, če me pismenost povsem zapusti? Najbolje bo, da si sočutje vzbujajoče napise na kose kartona napišem že zdaj, da bom lahko na ulicah beračila vsaj z berljivimi pripomočki.

In katere besedne zveze so mi povzročale težave?

(navedene so po naraščajoči srhljivosti)

po slovensko	po Špelino
“Prikazne slike”	“Prijazne slike”
“Muffini brez mleka oz. s sojinim mlekom”	“Muffini brez mleka oz. s svojim mlekom”
“Z ljubeznijo do okolja”	“Z ljubeznijo do odojka”
“Hodi s kurami spat.”	“Hodi s kurbami spat.”
“Bobipalčke”	“Biohlačke”

Strašim samo sebe. Tiste, ki jedo moje muffine, pa najbrž tudi.

Knjige na postajah!

Ko ti za poslovilno darilo v stari službi podarijo knjigo, veš, da je tvoja obsedenost z branjem opazna na kilometre (pa čeprav v pisarni knjige nikoli nisi niti potegnila iz torbice, kaj šele odprla). Monologi o knjigah, knjižnih sejmih in avtorjih pri jutranji kavi očitno naredijo svoje. Podarjena knjiga je imela pomenljiv naslov Zajtrk prvakov in mi je na poti na Madžarsko in domov rešila življenje (ob predpostavki, da je možno med 9 ur dolgo vožnjo z vlakom v eno smer storiti smrt od dolgčasa).

Moje v knjige zaljubljeno srce je davi na avtobusni postaji v Trnovem vztrepetalo ob pogledu na niti-ne-več-tako-zelo-novo pridobitev: možnost izposoje knjig na postajah! Knjigo si izposodiš, prebereš in jo nato vrneš na katerikoli od 23 postaj, ki omogočajo izposojo. To isto srce se je takoj zatem užaljeno skrčilo na velikost frnikole ob misli, da zaradi že tako velikega zaostanka z učenjem nekako nimam časa, da bi uživala v eni od petih knjig, ki so vabljivo bingljale na kljukicah. Življenje je tako nepojmljivo kruto!

Tako bodo knjige na postajah name še malce počakale. Se mi je pa porodilo naslednje vprašanje – koliko je takih, ki bodo knjigo vzeli in jo enostavno obdržali zase? Mene bi vest razžrla do kosti, kar je v bistvu zanimivo – knjigo, ukradeno na postaji, bi bilo najbrž neprimerno teže izslediti kot knjige, ki jih v klasično knjižnico nosim tudi po eno leto (in jih vrnem, ko mi začnejo groziti s prepovedjo vstopa ali nečem podobnim – pisnih opominov sploh ne odpiram več, jih pa redno bere moja mati in mi s trepetajočim glasom v rednih časovnih razmikih sporoča, da mi bodo najbrž v kratkem poslali na vrata oboroženo policijsko enoto, če ne vrnem knjig).

Akcija »Zapelji se s knjigo« ponuja tudi možnost, da v poseben predalček na postaji odložiš svojo knjigo, ki jo želiš podariti. Tu žal z mano ne bodo imeli sreče. Na knjige se znam navezati podobno kot na ljudi – celo na tiste, ki mi niso všeč – in malce me stisne ob misli, da bi se morala ločiti npr. od Sivčeve »Pesmi njenih zvonov«, Viewghovih »Letoviščarjev«, Bartolovega »Alamuta« ali pa Lainščkove »Namesto koga roža cveti«.

In – če se med knjigami na kljukicah avtobusnih postaj slučajno znajde knjiga »Osmi poverjenik«, jo bom pa brez slabe vesti vzela in obdržala zase.

Hecam se.

Ne upam si več na WC.

O telepatskih povezavah kakršnekoli vrste nimam dokončno izdelanega mnenja in tudi na mojo vero v paranormalno je mogoče zelo enostavno vplivati – po ogledu kakega dobrega dokumentarnega filma sem še več dni trdno prepričana v obstoj duhov, nadnaravnih sil in prenosa misli, se pa nato ob vsakem nenavadnem dogodku strahopetno prepričujem, da nič od tega ne obstaja in da je najbrž vse mogoče razumsko razložiti. Mogoče malo mešam pojme in vsem poznavalcem se opravičujem, če trobezljam bedarije, toda moja vera v uvod, jedro in zaključek za razliko od vere v paranormalno ostaja neomajna in temule skropucalu sem dejansko pripravljena reči uvod.

Skratka. Sumim, da same nekakšne sila nenavadne telepatske valove oddajam ob skrajno neprimernem času, ki sicer velja za precej intimnega. Nepojasnjeno veliko stvari, ki jih nestrpno pričakujem, se namreč ponavadi zgodi točno v trenutku, ko se odpravim na WC. Resnično.

Naši nogometaši so, recimo, tisti slavni gol proti Alžircem dali točno takrat, ko sem se odločila, da združim prijetno s koristnim z nujnim in svoje razrahljane živce pomirim s krajšim izletom v zavetje domačih toaletnih prostorov. Na WC bom očitno morala s seboj nositi tudi mobitel, saj prejmem večino pomembnejših klicev ravno takrat, ko svojim izločalom in prebavilom pustim, da se prosto zabavajo. S toaletnimi prostori Avditorija sem se v soboto spoznavala med koncertom Bjelog Dugmeta in z moje strani težko pričakovane Lipe cvatu so v deževno portoroško noč zagrmele ravno, ko sem se prepričala, da sem se uspešno zaklenila v kabino. Tudi poštar ponavadi želi moj avtogram ravno takrat, ko sem slučajno dopoldne doma in ravno vračam naravi podarjam greznici, kar je njenega.

Tega enostavno ne razumem. Morda je ta nenavaden pojav povezan z dejstvom, da na dan spijem takole okrog 4 litre vode, ki posledično iz mene sili malce pogosteje kot iz drugih ljudi, a vseeno…

… je situacija zelo nenavadna, da o njeni nadležnosti niti ne začnemo.