Spominske knjige in njih vpliv na mojo zateženost

V svoji zloglasni črnogledosti in vsesplošni zateženosti sem se nad današnjo mladino začela pritoževati nekje okrog sedemnajstega leta. Lepo vas prosim – kako se pa ti ljudje obnašajo? Je že kdo od njih slišal za bonton, igro »koze klamfat«, vzgojno stanje v kotu, knjige, pisanje listkov med poukom, dobro glasbo in plezanje po drevesih? Očitno ne! Mularija zna dandanes mobitel in DVD predvajalnik uporabljati veliko prej kot zobno ščetko, vse za osnovno preživetje nujno potrebne kletvice zna prej kot še bolj nujni »ne bom,« otroški naivnosti se vzvišeno odpove nekje okrog drugega leta starosti in odtlej se vestno drži pravila, da ne sme do smrti pokazati navdušenja do ničesar več, ker bi to utegnilo pomeniti, da se je nekdo spomnil nečesa novega in boljšega…

Moji tovrstni izbruhi so od mojih poznih najstniških let precej pojenjali – pa niti ne zaradi tega, ker bi se nemara zavedla, kako trapasta sem s takim govorjenjem pri svojih letih. Do neke mere sem vsa ta grozna dejstva sprejela, včasih pa me vseeno še preseneti kako mlado bitje, ki me s svojo pristno otroškostjo tako očara, da še več dni hodim po svetu v transu in bi vse tiste mulce, ki mi na poti pljuvajo pod noge in se v vrsti v trgovini vrivajo pred mano, najraje objela.

Težko je verjeti, da me je do tega zapisa pripravila gesta neke rosno mlade punčke, ki mi je danes zaupala svojo spominsko knjigo s prošnjo, da ji vanjo kaj narišem. Iskreno povedano, nisem vedela, da si otroci še izmenjujejo spominske knjige oz. da jim to še kaj pomeni. Ena navadna zagrenjena čudaška starka sem, ki vedno vidi le najslabše.

In točno ta zagrenjena čudaška starka se je takoj ob prihodu domov obtežila s svojimi krepko več kot desetletje starimi spominskimi knjigami in se ob listanju smejala kot majhen otrok… in malo tudi jokala.

Lepo, da znajo nekateri že v mladih letih ceniti dobro družbo...

Lepo, da znajo nekateri že v mladih letih ceniti dobro družbo...

Khm, khm...

Khm, khm...

Naivnega otroka, kot sem bila nekoč sama, je bilo kar prelahko prepričati, da je tole res narisal moj bratranec, ki je bil takrat star dobro leto...

Naivnega otroka, kot sem bila nekoč sama, je bilo kar prelahko prepričati, da je tole res narisal moj bratranec, ki je bil takrat star dobro leto...

Ta risba je nekaj posebnega predvsem zaradi pohvalnega odnosa avtorice do narave. Sama se ne bi nikoli spomnila na to, da lahko na pereč problem onesnaževanja voda opozarjaš tudi preko spominskih knjig...

Ta risba je nekaj posebnega predvsem zaradi pohvalnega odnosa avtorice do narave. Sama se ne bi nikoli spomnila na to, da lahko na pereč problem onesnaževanja voda opozarjaš tudi preko spominskih knjig...

Skoraj obvezen dodatek k vsakemu zapisu - zapognjen vogal strani ter napis "firbec"

Skoraj obvezen dodatek k vsakemu zapisu - zapognjen vogal strani ter napis "firbec"

V letih, ko sem svoje spominske knjige še ponujala okoli, še nisem poznala Vide sem se Vide še bala, kar je v bistvu škoda, saj sem najbrž s tem prikrajšana za enega boljših zapisov v spominsko knjigo (ki sicer ob Vidini nepozabnosti ne bi imel veliko smisla, ampak pustimo to). Vida je namreč svojo prijateljico pred davnimi leti osrečila s steklenico, narisano z rdečim kemikom, v srce segajočim verzom “Jože ima tri kože – eno sleče, drugo obleče, tretjo pa za sabo vleče,” ter zaključkom “Ood sošolke Vide.” Dejstvo, da s prijateljico v bistvu nista bili sošolki, je postranskega pomena.

Vida, našla sem svoje tri spominske knjige. Mi boš nekaj narisala?

This entry was posted in Se spominjam. Bookmark the permalink.

3 Responses to Spominske knjige in njih vpliv na mojo zateženost

  1. Andreja pravi:

    Lastnice spominske knjige, kjer je narisana steklenica z rdečim kemičnim svinčnikom, sem jaz. Če jo le najdem, poskeniram in ti jo pošljem. Res, da je Vida takrat očitno mislila, da če sva prijateljice, sva očitno tudi sošolke, ampak vedela pa je, da se napiše Od napiše z d-jem, no, to da sta dva o-ja, pač….

  2. spelasticno pravi:

    … odraža njeno Oosebnost 🙂

    Popravljen lapsus s t-jem.

  3. Pingback: Spominske knjige – Na prepihu

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s