Grem na varno…

… oz. v Varno, ampak ne komplicirajmo.

Ta delovni izlet me navdaja z rahlo mešanimi občutki. Vsem tistim, ki me berete redno in ste mojega trpečega vzdihovanja nad poletjem in vročino že vajeni siti, bom prihranila še en svoj izpad in povedala zgolj, da mi je trenutno vreme prav všeč. Potiti se začnem šele, ko začnem na nedeljskem sprehodu na bližnji hrib iz globoko zakoreninjenega strahu pred medvedi ob vsakem šumu histerično teči v klanec. Vsak dan nosim nogavice in tako z razkazovanjem mojih hudo pedikure potrebnih nožnih prstov soljudem ne povzročam še več nepotrebnega trpljenja. Med sobotnim pospravljanjem pojem “All I want for Christmas is you”. Skratka, v duhu sem popolnoma pripravljena na zimo, čeprav se, glede na koledar, še poletje ni dobro končalo.

Potovanje na bolgarsko obalo me torej po malem nervira – končno dočakam konec poletja, pa moram (moram!) kar na morje.

Zdaj, ko sem pravkar napisano prebrala na glas, zveni še nekoliko bolj trapasto, kot je malce poprej zvenelo znotraj moje lobanje.

In če bi še malo globlje pobrskala po sebi, bi najbrž ugotovila, da iz mene ne govori le odpor do poletja, temveč predvsem paničen strah pred prestopanjem z enega letala na drugega na letališču na Dunaju. Za nekoga, ki se je sposoben izgubiti v lastni kopalnici, to nikakor ni enostavno. Zato pravim, da bom po vkrcanju na (upajmo) pravo letalo res na varnem...