… bi obema bralcema, ki še nista obupala nad tabo, zaupala vsaj to, da tvitaš? A? Boš zmogla?”

“Bom.”

Glede glasbenega okusa ne komplicirava in dasiravno naju prednostno privlači prav fokstrot, nimava nič proti polkam in valčkom. Osebno iščem soplesalca z nekoliko močneje izraženo željo po prevladi, saj sem sama bojda nekoliko nagnjena k poskusom vodenja med plesom. Sva komunikativni, vljudni, oddani in urejeni polnoletni nekadilki, razpolagava pa tudi z ustrezno mero posluha in občutka za ritem.

Iščeva mladce za srečanja na javnih krajih z živo glasbo. Izbira prizorišča naših plesnih orgij je stvar dogovora – čeravno se obe nahajava v osrednji Sloveniji, sva naklonjeni tudi občasnim izletom v druge konce domovine. Odklanjava ženitne ponudbe in vabila na zasebna druženja onkraj meja plesišča. Zagotavljava popolno diskretnost, ponudbe pa sprejemava v komentarjih.

(Zapis je nastal pod vplivom 5 ur dolgega pogovora ob kavi, med katerim sva dotični dami ugotovili, da lahko resnično dobre plesalce, ki naju imajo čast poznati, preštejeva na prste ene roke. Trenutek za ta zapis se nama zdi zelo primeren, saj se bližajo prazniki in s tem obdobje številnih zabav in drugih priložnosti za ples. S tem zapisom izražava goreče upanje, da se v najini starostni skupini (ki nekako zajema posameznike, ki smo ob osamosvojitvi Slovenije zakorakali v malo šolo) nahaja še kdo, ki bi med vožnjo z avtom najraje ugasnil radio, saj mu ob živahnejših ritmih nevarno pade stopnja koncentracije in si začne živo predstavljati, kako lepo bi bilo plesati na dotično pesem. V primeru slabega ali nikakršnega odziva bova še naprej plesali v paru oziroma izmenično nadlegovali Vido, ki je – kar se plesa tiče – dvospolnik in zna brezhibno plesati obe vlogi.)

Topel plesni pozdrav in nasvidenje!

Moji tovrstni izbruhi so od mojih poznih najstniških let precej pojenjali – pa niti ne zaradi tega, ker bi se nemara zavedla, kako trapasta sem s takim govorjenjem pri svojih letih. Do neke mere sem vsa ta grozna dejstva sprejela, včasih pa me vseeno še preseneti kako mlado bitje, ki me s svojo pristno otroškostjo tako očara, da še več dni hodim po svetu v transu in bi vse tiste mulce, ki mi na poti pljuvajo pod noge in se v vrsti v trgovini vrivajo pred mano, najraje objela.

Težko je verjeti, da me je do tega zapisa pripravila gesta neke rosno mlade punčke, ki mi je danes zaupala svojo spominsko knjigo s prošnjo, da ji vanjo kaj narišem. Iskreno povedano, nisem vedela, da si otroci še izmenjujejo spominske knjige oz. da jim to še kaj pomeni. Ena navadna zagrenjena čudaška starka sem, ki vedno vidi le najslabše.

In točno ta zagrenjena čudaška starka se je takoj ob prihodu domov obtežila s svojimi krepko več kot desetletje starimi spominskimi knjigami in se ob listanju smejala kot majhen otrok… in malo tudi jokala.

Lepo, da znajo nekateri že v mladih letih ceniti dobro družbo...

Khm, khm...

Naivnega otroka, kot sem bila nekoč sama, je bilo kar prelahko prepričati, da je tole res narisal moj bratranec, ki je bil takrat star dobro leto...

Ta risba je nekaj posebnega predvsem zaradi pohvalnega odnosa avtorice do narave. Sama se ne bi nikoli spomnila na to, da lahko na pereč problem onesnaževanja voda opozarjaš tudi preko spominskih knjig...

Skoraj obvezen dodatek k vsakemu zapisu - zapognjen vogal strani ter napis "firbec"

V letih, ko sem svoje spominske knjige še ponujala okoli, še nisem poznala Vide sem se Vide še bala, kar je v bistvu škoda, saj sem najbrž s tem prikrajšana za enega boljših zapisov v spominsko knjigo (ki sicer ob Vidini nepozabnosti ne bi imel veliko smisla, ampak pustimo to). Vida je namreč svojo prijateljico pred davnimi leti osrečila s steklenico, narisano z rdečim kemikom, v srce segajočim verzom “Jože ima tri kože – eno sleče, drugo obleče, tretjo pa za sabo vleče,” ter zaključkom “Ood sošolke Vide.” Dejstvo, da s prijateljico v bistvu nista bili sošolki, je postranskega pomena.

Vida, našla sem svoje tri spominske knjige. Mi boš nekaj narisala?

Tako se nisva zmenila. Že od maja štejem minute do tvojega koncerta, ti pa takole.

To, da med čakanjem na taksi pišem blog in tako preizkušam nov službeni računalnik, je najbolj z delom povezana aktivnost tega vikenda – namakanja v Črnem morju, vestnega pridobivanja sončnih opeklin in nalivanja z rakijo pač ne morem šteti pod delo. Neverjetno je, da sploh nisem utegnila razviti svojega sicer obveznega domotožja. Če bolje premislim, za kaj takega niti ni bilo časa.

Na poti v Varno sem bila namreč prezaposlena z mrzličnim premišljevanjem o tem, ali se mi bo uspelo pravočasno vkrcati na letalo, ali sem si za uspešen check-in natisnila pravo potrdilo, ali bom še kdaj videla svojo prtljago, ali bom na Dunaju našla pravi izhod, ali bomo strmoglavili, ali je varno pojesti tisti sendvič, ki so mi ga dali na letalu in je bil nadevan s salamo v najbolj nenaravnem odtenku roza barve, kar sem jih videla v življenju, in ali je temno rjav puder nemara mednarodno razširjena značilnost vseh evropskih stevardes.

________________________________

Zdaj tipkam na dunajskem letališču, kjer sem se povsem po pričakovanjih temeljito izgubila in pot do svojega izhoda našla šele po prijaznem posredovanju gospoda v menjalnici. Zaradi zamude letala, ki nas je pripeljalo na Dunaj, sem imela na letališču v Varni dovolj časa, da sem se spomnila, na kaj me spominja – s svojimi z lesom obloženimi stenami v zelo prepričljivem vintage slogu, zdelanimi stoli in prazgodovinskimi otroškimi igrali je letališče na las spominjalo na garderobo in okolico naše osnovne šole izpred petnajstih let.

Vzdevek “babica” iz naslova tega zapisa sem dobila od ene izmed desetin najstnic, s katerimi sem preživela vikend – po vstajanju ob pol petih zjutraj, vožnji na letališče, dvema letoma, neskončnem čakanju na gospoda, ki me je pripeljal v hotel, nasilnem soočenju s pokvarjeno prho v kopalnici, dveh pivih, sestanku in dveh kozarcih vina sem bila namreč tako izžeta, da sem na zabavi v maskah ostala samo eno uro (oz. samo za eno pivo in en koktelj nedoločljive barve) in šla ob enajstih zvečer spat se premetavat na žimnici z debelino povprečnega ženskega higienskega vložka.

___________________________

Zdaj pa na ponedeljkovo popoldne tipkam doma. Prepričana sem, da tako pomembnega podatka enostavno ne smem izpustiti.

Soboto smo preživeli razdeljeni v skupine in celo dopoldne izmenično gradili peščene gradove (to nalogo je naša skupina sicer zastavila nekoliko po svoje – raje smo svojega vodjo zakopali v pesek ter mu oblikovali bujno oprsje in rep morske deklice), igrali odbojko, balinali ter tekmovali v vlečenju vrvi – v nekaj urah sem tako staknila naravnost zavidljive sončne opekline, žulje, bolečine v mišicah in akutno oglušelost zaradi poslušanja naših bolgarskih animatorjev, ki so se v odgovor na karkoli zavzeto drli “O-keeeeeeeeeeeeej!”

(“O-keeeeeeeeeeeeej!” je tega dopoldneva postal uradni slogan vikenda in do odhoda domov smo ga uporabljali namesto besed da, ne, hvala, dober dan, nasvidenje, lahko noč, prosim, prav, še eno rakijo in še eno pivo.)

Ena rakija po sobotni večerji se je nesramno razmnožila, me spoprijateljila s celo teraso ljudi, me sredi noči peljala v sobo, mi obačila razmetala po celi sobi in mi budilko nastavila na bizarno sedmo uro zjutraj. Poskrbela je tudi, da sem bila zjutraj zaradi nenadoma nedelujoče klime še nekoliko bolj razdražena, pokvarila pa mi je tudi zajtrk. Kosilo mi je, po drugi strani, uspešno pokvarila čebela, ki je tistega dopoldneva najbrž nič hudega sluteč sedla na baklavo, ki nam je bila namenjena za kosilo – ker se je revica prilepila na med, so jo spekli z baklavo vred, končni izdelek pa hladnokrvno prinesli na našo mizo. Bolgarski natakarji so v moji osebni zbirki stereotipov resda prejeli vsa odličja za skrajno brezbrižnost in nepazljivost, a pečeno čebelo na krožniku, ki ga neseš skozi celo jedilnico, naj bi bilo že precej zahtevno spregledati.

Vročina me sploh ni tako zelo motila, kot sem pričakovala – se pa ob odhodu domov vseeno nisem dala prepričati, da bi se bilo morda pametno obleči trenirko in Bolgarijo sem tako zapustila v kratkih hlačah in majici brez rokavov. Vsekakor zelo razumna izbira garderobe, če moraš ob devetih zvečer na letalo na Dunaju in odleteti v Slovenijo, ki kar naenkrat spominja na Benetke – še zlasti zanimiv kontrast sem tvorila s svojima staršema, ki sta me prišla na Brnik iskat v bundah. Voda nam je preprečila našo običajno pot domov in po nenačrtovanem izletu skozi gozd sem se ob pol polnoči končno zavlekla v svojo posteljo z več kot 3 centimetre debelo žimnico in čisto posteljnino (ki, mimogrede, v Bolgariji očitno prav tako predstavlja še en nepotreben luskuzni dodatek). Po precej ponedeljkovo obarvanem ponedeljku sem torej globinsko utrujena in načrtujem zgodnji pobeg v posteljo. Okeeeeeeeeeeeeej!

Ta delovni izlet me navdaja z rahlo mešanimi občutki. Vsem tistim, ki me berete redno in ste mojega trpečega vzdihovanja nad poletjem in vročino že vajeni siti, bom prihranila še en svoj izpad in povedala zgolj, da mi je trenutno vreme prav všeč. Potiti se začnem šele, ko začnem na nedeljskem sprehodu na bližnji hrib iz globoko zakoreninjenega strahu pred medvedi ob vsakem šumu histerično teči v klanec. Vsak dan nosim nogavice in tako z razkazovanjem mojih hudo pedikure potrebnih nožnih prstov soljudem ne povzročam še več nepotrebnega trpljenja. Med sobotnim pospravljanjem pojem “All I want for Christmas is you”. Skratka, v duhu sem popolnoma pripravljena na zimo, čeprav se, glede na koledar, še poletje ni dobro končalo.

Potovanje na bolgarsko obalo me torej po malem nervira – končno dočakam konec poletja, pa moram (moram!) kar na morje.

Zdaj, ko sem pravkar napisano prebrala na glas, zveni še nekoliko bolj trapasto, kot je malce poprej zvenelo znotraj moje lobanje.

In če bi še malo globlje pobrskala po sebi, bi najbrž ugotovila, da iz mene ne govori le odpor do poletja, temveč predvsem paničen strah pred prestopanjem z enega letala na drugega na letališču na Dunaju. Za nekoga, ki se je sposoben izgubiti v lastni kopalnici, to nikakor ni enostavno. Zato pravim, da bom po vkrcanju na (upajmo) pravo letalo res na varnem...

Medo.

Ne začnite se igrati, če ste v službi.

Rekla sem NE!

Vsi Vidini odkriti in (še) anonimni snubci ste lahko do smrti hvaležni naključju, ki je vaše življenje umestilo ravno v Slovenijo in ne v kako državo, kjer se vrednost neveste meri v kamelah. O trgovanju s kamelami sicer vem bore malo, a zbrati 2000 kamel najbrž nikakor ni enostavno (prijetno pa tudi ne, če upoštevamo Vidino pripombo, da kamejla smrdi k prasica. Si predstavljate vonj 2000 kamel?). Blond lasje so na Djerbi vsekakor prednost, o čemer priča dejstvo, da je Vidina rdečelasa sopotnica Andreja dosegla ceno zgolj 1000 kamel – kar pa najbrž pomeni precej manj smradu in dela z vzdrževanjem.

Tunizijski trgovci sicer z odkritim občudovanjem buljenjem v ženske prsi niso ravno odkrili tople vode, je pa Andrejo malce šokirala gesta prodajalca, ki se ji je ob nakupu majice odločil podariti ogrlico – da pa bi si ga Andreja bolje zapomnila, si je ogrlico najprej potisnil pod spodnjice za toliko časa, da se je prepričal, da se je nanjo ujelo dovolj njegovih feromonov. Ogrlica je ostala v trgovini.

Vida si s svojim pomanjkljivim znanjem tujih jezikov ni delala težav in z se z domačini mirno sporazumevala v dolenjščini. Ko je eden od domačinov Andreji na robu časopisa pokazal, kako se v njihovi pisavi napiše njeno ime, je Vida vskočila z vprašanjem »Kaku pa Vida?« in rob časopisa je bil kmalu okrašen z napisom Kakupavida. Domačina, ki jo je v polomljeni nemščini prosil za telefonsko številko, pa je zavrnila z odločnim »Ti dojč, jez ne – pa kuga boš nucal?!« Ker pa velik del sporočila Vidinih stavkov ponavadi nosijo kletvice, je bila najbrž navdušena nad dejstvom, da so se ob omembi naše domovine nanjo v trenutku usule okorno izgovorjene pičkematerne in jebemtimatere.

To, da sta zaradi nedelujoče klime nekega dne v svojem bungalovu pustili odprto okno stranišča, se je kasneje izkazalo kot odrešilna bilka, saj sta se v poplavi drugih prigod utegnili tudi zakleniti ven, Andreja pa se je nato (z nekaj Vidine pomoči) skozi okno plazila v objem WC školjke z nedelujočim kotličkom (ki je, mimogrede, očitno ena glavnih značilnosti bivališča s štirimi zvezdicami). S podobno stopnjo pedantnosti je bila urejena tudi restavracija.

Gotovo sem pozabila vsaj polovico podrobnosti, ki sta jih Vida in Andreja na svojem potopisnem predavanju ob pivu delili z mano, a računam na to, da me bo Vida v komentarjih ustrežljivo nahrulila in povedala, kaj sem še pozabila. Če hruljenja ne bo, smatram, da sem zajela vse.

No, pa da se ne bom po nepotrebnem pritoževala, da se mi nič ne dogaja – danes sem pred trgovino po opravljenih nakupih v prtljažnik zložila dve veliki vreči hrane in še nekaj manjših vrečk ter zaprla prtljažnik.

Vsaj mislila sem tako. Na Brvacah so jajca na cesti.

Ker sem se prav lepo po otročje odločila, da bo to zadnje nekoč moje, sem se hotela danes malce poučiti o uporabi looperja ter njegovih značilnostih in med googlanjem, ebayanjem, bolhanjem, mimovrstanjem in youtubanjem sem čisto mimogrede prišla do zanimive ugotovitve – sodobna tehnologija in nje zahtevnost nista nič v primerjavi z dvema pripomočkoma, ki očitno svetovni mladeži povzročata največ težav:

V dobro človeštva upam, da jim gre uporaba kontracepcije bolje od rok kot črkovanje. Kar pa se tiče pripomočkov, namenjenih ženskam, me dejstvo, da dekleta pravilna uporaba tampona vseeno bolj zanima kot uporaba likalnika za lase, pomirja in me navdaja z novim odmerkom vere v človeštvo.

Jaz pa se na svetovno javnost obračam z gorečo prošnjo po kakršnih koli informacijah o looperjih:

-       kaj vse ta naprava zmore

-       kaj naj iščem, če ga hočem za ljubiteljsko uporabo in sicer za petje

-       kakšno dodatno opremo potrebujem

-       kdo mi bo vse to kupil

Sleherniku, ki se bo pripravljen ukvarjati z mano in z mojimi boleče amaterskimi vprašanji, se vnaprej zahvaljujem in mu obljubljam dosmrtno izpolnjevanje glasbenih želja.

Ob listanju pesmaric sem opazila, da se v pesmih zlasti pogosto ponavljata dva vedenjska vzorca – zaračunavanje spolnih odnosov in predvsem umori v navalu jeze (vedno je umorjena ženska, in sicer skoraj vedno zato, ker si je drznila zavrniti moškega). Pa si pobliže poglejmo nekaj tovrstnih biserov naše folklore:

Bom zapustil Libúče,

to ravno poljé,

pa bom daleč porajžal

v te dolnje krajé.

Je pa dečva v Rožéku

zatóžila me,

da bom moral jaz plačat

za ljubljenje vse.

Če bom moral jaz plačat

to ljubljenje vse,

bom pa tudi jaz rajtal

vsa pota mojé.

(če so se njegovi potni stroški pokrili z njeno ceno za spolne usluge… je moral biti pa kar od daleč doma)

_______________________________________________________

Dekle je prala srajčki dve

na sredi morja te vode.

Prvo je prala bratecu,

drugo pa svojmu ljubemu.

»Dekle, katerga rajši imaš,

ali bratca ali ljubega?«

»Če svoj’ga brateca zgubim,

nikdar več druz’ga ne dobim,

če svoj’ga ljubega zgubim,

pa lahko druzega dobim.«

Fantič izdere oster meč,

odseka ljub’ci glav’co preč.

(moški ego je nadvse občutljiva reč. O, rima se! Skoraj…)

_____________________________________________________

Tam v Štajerski deželi

je živela deklica.

Urška so jo imenovali,

b’la je usmiljen’ga srca.

Stari Gašper Urško vpraša:

»Urška, hočeš moja bit’?«

Pa mu j’ Urška odgovorila:

»Pojdi, Gašper, se solit!«

Gašper puško v roke vzame,

jo nabaše s pulferjem,

vse se je zablesketalo,

mlade Urške več ni blo.

(nauk zgodbe – med snubitvijo priporočamo uporabo neprebojnega jopiča)

______________________________________________

In še izjema, v kateri ženska ne umre, ker bi zavrnila moškega, pač pa jo odnese zgolj z amputacijo rok – in to zato, ker… ker… očitno ni imela najpristnejših odnosov z bratom?

Pobelélo pole z óvcama,

pobelélo pole, pobelélo pole

z óvcama, z óvcama.

Ne imále ovce čobana.

Več maléno dete Jakove.

Čobanče je leglo, záspalo.

Stan se gori, sinko Jakove!

Sínoč so mi došle vile tri.

Pa so meni srce vádile.

Jeli póznaš, sinko, koje so?

Najprva si bila majka ti.

A drugá je bila sestrica.

A tretjá je bila ljubica.

Tebi ču ja, majko, óprostiti.

Sestri ču ja ruke ódrezat.

Ljubcu ču ja žarko póljubit.

Zelo odraslo!

Med moje »najljubše« pa vsekakor spada pesem Mladenec Fekonja – besedila ne najdem nikjer, se pa pesem med drugim nahaja na CD-ju Katic iz leta 1998. Zgodba gre nekako takole – mladenič po imenu Fekonja se znajde pred neznano hišo in tam zagleda dekle. Njeno mater poprosi, da naj mu dovoli hčerko popeljati na sprehod. Ker mati ni čisto prepričana, ji Fekonja zatrdi, da gresta samo na en liter vina (kar je slovenskem jeziku nekoč očitno pomenilo, da ni razloga za skrb). Fekonja in dekle gresta res do gostilne, kjer si drzne dekle zaplesati s svojim sosedom. Fekonja se s kočljivo situacijo situacijo spopade tako, da dekle odvede iz gostilne ter jo zabode v srce. Kako ta incident obrazloži njeni materi, ki je najbrž pričakovala zgolj malce pijano hčer, ni navedeno.

Torej. Slovenske ljudske pesmi niso le žalostne ali pa pijanske, odločno pa postavljajo na laž tudi trditev, da so Slovenci boječi in neodločni hlapci, Slovenke pa čistunke. O, ne! Slovenci znajo biti tudi še kako korajžni in nadebudni, ko je treba kaki preglasni baburi pokazati, kdo je pravi dedec, Slovenke pa znamo očitno svoje čare od nekdaj uporabljati sebi v prid – in v večini primerov pri tem nikogar ne ubijemo oz. iznakazimo. Bog živi nas, Slovenke!