19. september. Varna.
To, da med čakanjem na taksi pišem blog in tako preizkušam nov službeni računalnik, je najbolj z delom povezana aktivnost tega vikenda – namakanja v Črnem morju, vestnega pridobivanja sončnih opeklin in nalivanja z rakijo pač ne morem šteti pod delo. Neverjetno je, da sploh nisem utegnila razviti svojega sicer obveznega domotožja. Če bolje premislim, za kaj takega niti ni bilo časa.
Na poti v Varno sem bila namreč prezaposlena z mrzličnim premišljevanjem o tem, ali se mi bo uspelo pravočasno vkrcati na letalo, ali sem si za uspešen check-in natisnila pravo potrdilo, ali bom še kdaj videla svojo prtljago, ali bom na Dunaju našla pravi izhod, ali bomo strmoglavili, ali je varno pojesti tisti sendvič, ki so mi ga dali na letalu in je bil nadevan s salamo v najbolj nenaravnem odtenku roza barve, kar sem jih videla v življenju, in ali je temno rjav puder nemara mednarodno razširjena značilnost vseh evropskih stevardes.
________________________________
Zdaj tipkam na dunajskem letališču, kjer sem se povsem po pričakovanjih temeljito izgubila in pot do svojega izhoda našla šele po prijaznem posredovanju gospoda v menjalnici. Zaradi zamude letala, ki nas je pripeljalo na Dunaj, sem imela na letališču v Varni dovolj časa, da sem se spomnila, na kaj me spominja – s svojimi z lesom obloženimi stenami v zelo prepričljivem vintage slogu, zdelanimi stoli in prazgodovinskimi otroškimi igrali je letališče na las spominjalo na garderobo in okolico naše osnovne šole izpred petnajstih let.
Vzdevek “babica” iz naslova tega zapisa sem dobila od ene izmed desetin najstnic, s katerimi sem preživela vikend – po vstajanju ob pol petih zjutraj, vožnji na letališče, dvema letoma, neskončnem čakanju na gospoda, ki me je pripeljal v hotel, nasilnem soočenju s pokvarjeno prho v kopalnici, dveh pivih, sestanku in dveh kozarcih vina sem bila namreč tako izžeta, da sem na zabavi v maskah ostala samo eno uro (oz. samo za eno pivo in en koktelj nedoločljive barve) in šla ob enajstih zvečer spat se premetavat na žimnici z debelino povprečnega ženskega higienskega vložka.
___________________________
Zdaj pa na ponedeljkovo popoldne tipkam doma. Prepričana sem, da tako pomembnega podatka enostavno ne smem izpustiti.
Soboto smo preživeli razdeljeni v skupine in celo dopoldne izmenično gradili peščene gradove (to nalogo je naša skupina sicer zastavila nekoliko po svoje – raje smo svojega vodjo zakopali v pesek ter mu oblikovali bujno oprsje in rep morske deklice), igrali odbojko, balinali ter tekmovali v vlečenju vrvi – v nekaj urah sem tako staknila naravnost zavidljive sončne opekline, žulje, bolečine v mišicah in akutno oglušelost zaradi poslušanja naših bolgarskih animatorjev, ki so se v odgovor na karkoli zavzeto drli “O-keeeeeeeeeeeeej!”
(“O-keeeeeeeeeeeeej!” je tega dopoldneva postal uradni slogan vikenda in do odhoda domov smo ga uporabljali namesto besed da, ne, hvala, dober dan, nasvidenje, lahko noč, prosim, prav, še eno rakijo in še eno pivo.)
Ena rakija po sobotni večerji se je nesramno razmnožila, me spoprijateljila s celo teraso ljudi, me sredi noči peljala v sobo, mi obačila razmetala po celi sobi in mi budilko nastavila na bizarno sedmo uro zjutraj. Poskrbela je tudi, da sem bila zjutraj zaradi nenadoma nedelujoče klime še nekoliko bolj razdražena, pokvarila pa mi je tudi zajtrk. Kosilo mi je, po drugi strani, uspešno pokvarila čebela, ki je tistega dopoldneva najbrž nič hudega sluteč sedla na baklavo, ki nam je bila namenjena za kosilo – ker se je revica prilepila na med, so jo spekli z baklavo vred, končni izdelek pa hladnokrvno prinesli na našo mizo. Bolgarski natakarji so v moji osebni zbirki stereotipov resda prejeli vsa odličja za skrajno brezbrižnost in nepazljivost, a pečeno čebelo na krožniku, ki ga neseš skozi celo jedilnico, naj bi bilo že precej zahtevno spregledati.
Vročina me sploh ni tako zelo motila, kot sem pričakovala – se pa ob odhodu domov vseeno nisem dala prepričati, da bi se bilo morda pametno obleči trenirko in Bolgarijo sem tako zapustila v kratkih hlačah in majici brez rokavov. Vsekakor zelo razumna izbira garderobe, če moraš ob devetih zvečer na letalo na Dunaju in odleteti v Slovenijo, ki kar naenkrat spominja na Benetke – še zlasti zanimiv kontrast sem tvorila s svojima staršema, ki sta me prišla na Brnik iskat v bundah. Voda nam je preprečila našo običajno pot domov in po nenačrtovanem izletu skozi gozd sem se ob pol polnoči končno zavlekla v svojo posteljo z več kot 3 centimetre debelo žimnico in čisto posteljnino (ki, mimogrede, v Bolgariji očitno prav tako predstavlja še en nepotreben luskuzni dodatek). Po precej ponedeljkovo obarvanem ponedeljku sem torej globinsko utrujena in načrtujem zgodnji pobeg v posteljo. Okeeeeeeeeeeeeej!
